Canzoniere: Razlika med redakcijama

dodanih 1.498 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
'''Soneti in kanconeCanzoniere''' ([[italijanščina|italijansko]] '''CanzonierePesmarica''') ali ''Rerum vulgarium frammenta'' so najbolj znano delo italjanskega [[književnik]]a [[Francesco Petrarca|F. Petrarke]]. Petrarka jih je pisal predvidoma od leta 1327 do svoje smrti leta 1374.
 
== Vsebina ==
Canzoniere ([[italijanščina|it.]] »knjiga pesmi«, pesmarica) je zbirka 367 [[Pesništvo|pesmi]], od tega je 317 [[sonet]]ov, 29 [[kancona|kancon]], 9 [[sekstina|sekstin]], 7 t.i. ballat in štirje [[madrigal]]i. Večina sonetov in kancon opeva Petrarkovo ljubezen do Laure, po Laurini smrti pa spomin nanjo.<ref>Kos Janko, Pregled svetovne književnosti, DZS, Ljubljana, 1982</ref> Sklene se s kancono, posvečeno Devici Mariji.
 
Canzoniere ([[italijanščina|it.]] »knjiga pesmi«, pesmarica) je zbirka 367 [[Pesništvo|pesmi]], od tega je 317 [[sonet]]ov, 29 [[kancona|kancon]], 9 [[sekstina|sekstin]], 7 t.i. ballat in štirje [[madrigal]]i. Večina sonetov in kancon opeva Petrarkovo ljubezen do Laure, poki naj bi jo bil srečal 26. aprila leta 1327,<ref>Francesco Petrarca: Canzoniere. Milano: Mondadori, 1996</ref> vendar novejša literarna zgodovina utemeljeno dvomi tako o datumu srečanja kot o zanesljivost Petrarkovih opisov in njegovega odnosa do Laure na sploh. Po Laurini smrti paPetrarka opisuje spomin nanjo.<ref>Kos Janko, Pregled svetovne književnosti, DZS, Ljubljana, 1982</ref><ref name="Suitner">Franco Suitner: Le rime del Petrarca e l'idea della 'donna Beatrice', Convenzioni letterarie e realtà psicologica. V: Beatrice nell'opera di Dante e nella memoria europea, 1290-1990: atti del Convegno internazionale: 10-14 dicembre 1990.</ref>Sklene se s kancono, posvečeno Devici Mariji.
Zbirko je Petrarka imenoval tudi "razpršene rime" (Rime sparse, izvorno se zbirka imenuje ''Rerum vulgarium frammenta''), misleč na zbirko pesniških besedil, ki nima več enovitosti, podobne epu. Izraz "razpršene rime" se je občasno uporabljal že za [[Dante]]jevo [[Novo življenje]]. Struktura zbirke tudi pri Petrarki skuša slediti enovitosti, med drugim s tem, ko prevzame model zbirke, na kakršno na [[Italija|italijanskih]] tleh prvikrat naletimo v t.i. ''Kodeksu Rediano št. 9''. Gre za zbirko, ki ob spokorniški pesmi vsebuje [[lirika|liriko]] mladostnega, "radoživega" pesnika, ki se po polovici zbirke prevesi v liriko zrelega, od ljubezni odtrganega pesnika. Pri Petrarki je ta model manj izrazit zaradi drugačnega pomena religiozne misli, nad katero prevladajo Petrarkove posvetne težnje. Predvsem pa se Petrarka od predhodnega modela odmakne zaradi drugačne celostne strukture zbirke, ki je vse od 5. soneta naprej zapisana v sedanjiku in tako predstavlja zgodbo, ki je nenehno v sestavljanju. Petrarka se k istim dogodkom vrača z neštetimi variacijami (k prvemu srečanju z Lauro se vrne kar petnajstkrat); ti pred bralca v različnih kontekstih postavljajo nenehno spreminjajočo se, nikoli dokončano pripoved o Laurini lepoti, obenem pa tudi nenehno spreminjajočo se identiteto [[pesnik]]a - [[lirski subjekt|lirskega subjekta]], ki v odnosu do Laure zrcalno opazuje svoje reakcije in svoj pesniški jaz. Iz "razpršenih rim", tj. posamičnih pesmi, kot pravi Nicola Gardini, Petrarka sestavlja svoj enovit, čeravno nedokončen pesniški jaz.<ref>Gl. Nicola Gardini. Storia della poesia occidentale: lirica e lirismo dai provenzali ai postmoderni. Milano: Mondadori: 2005.</ref> Prav izpostavljeni posvetni pesniški jaz je najpomembnejša novost Petrarkove zbirke.
 
== Struktura in pomen ==
Z Dantejevim Novim življenjem Petrarko povezuje tudi [topos]] opevanja poročene ženske, ki ga oba najbrž prevzemata iz [[Trubadur|trubadurske]] lirike ter iz rimske t.i. erotične elegije. Vendar se Petrarkova Laura bistveno razlikuje od Dantejeve [[Beatrice]]. Medtem ko je Beatrice pri Danteju vselej podoba neoplatonistično pojmovane božje ljubezni - zato so podobe oči in svetlobe tudi podobe Boga - se pri Petrarki že v 3. sonetu izkaže, da Laura postane nadomestilo Boga in Petrarko odteguje od božje ljubezni k posvetnemu poželenju. Zato povzroča nemir, ki se kaže v tipičnih petrarkističnih dvojicah "led-ogenj", "pojem in jočem" itn. Lauro v 96. sonetu imenuje celo "moja smrt", s čimer je mišljena smrt duše. Petrarkov poželenjski jaz skuša v zadnjem delu dobiti dopolnilo v religioznem občutju, zlasti s Kancono Devici Mariji, Vendar je po mnenju velikega števila intepretov, kljub njegovemu delnemu zagovoru tudi po mnenju Francesca de Sanctisa, Petrarkov poizkus neiskren in neuspešen.<ref>Franco Suitner: Le rime del Petrarca e l'idea della 'donna Beatrice', Convenzioni letterarie e realtà psicologica. V: Beatrice nell'opera di Dante e nella memoria europea, 1290-1990: atti del Convegno internazionale: 10-14 dicembre 1990.</ref>
 
Zbirko je Petrarka imenoval tudi "razpršene rime" (Rime sparse, izvornoizhajajoč seiz zbirkanjenega imenujelatinskega naslova ''Rerum vulgarium frammenta''), mislečki namiguje na fragmentarnost in razpršenost). S tem je mislil na zbirko pesniških besedil, ki nima več enovitosti, podobne epusrednjeveškemu [[ep]]u ali [[epopeja|epopeji]] (npr. Dantejevi [[Božanska komedija|Božanski komediji]]). Izraz "razpršene rime" se je občasno uporabljal že za [[Dante]]jevo [[Novo življenje]]. Struktura zbirke tudi pri Petrarki skuša slediti enovitosti, med drugim s tem, ko prevzame model zbirke, na kakršno na [[Italija|italijanskih]] tleh prvikrat naletimo v t.i. ''Kodeksu Rediano št. 9''. Gre za zbirko, ki ob spokorniški pesmi vsebuje [[lirika|liriko]] mladostnega, "radoživega" pesnika, ki se po polovici zbirke prevesi v liriko zrelega, od ljubezni odtrganega pesnika. Pri Petrarki je ta model manj izrazit zaradi drugačnega pomena religiozne misli, nad katero prevladajo Petrarkove posvetne težnje. Predvsem pa se Petrarka od predhodnega modela odmakne zaradi drugačne celostne strukture zbirke, ki je vse od 5. soneta naprej zapisana v sedanjiku in tako predstavlja zgodbo, ki je nenehno v sestavljanju. Petrarka se k istim dogodkom vrača z neštetimi variacijami (k prvemu srečanju z Lauro se vrne kar petnajstkrat); ti pred bralca v različnih kontekstih postavljajo nenehno spreminjajočo se, nikoli dokončano pripoved o Laurini lepoti, obenem pa tudi nenehno spreminjajočo se identiteto [[pesnik]]a - [[lirski subjekt|lirskega subjekta]], ki v odnosu do Laure zrcalno opazuje svoje reakcije in svoj pesniški jaz. Iz "razpršenih rim", tj. posamičnih pesmi, kot pravi Nicola Gardini, Petrarka sestavlja svoj enovit, čeravno nedokončen pesniški jaz.<ref>Gl. Nicola Gardini. Storia della poesia occidentale: lirica e lirismo dai provenzali ai postmoderni. Milano: Mondadori: 2005.</ref> Prav izpostavljeni posvetni pesniški jaz je najpomembnejša novost Petrarkove zbirke.
 
Z Dantejevim Novim življenjem Petrarko povezuje tudi [topos]] opevanja poročene ženske, ki ga oba najbrž prevzemata iz [[Trubadur|trubadurske]] lirike ter iz rimske t.i. erotične elegije. Vendar se Petrarkova Laura bistveno razlikuje od Dantejeve [[Beatrice]]. Medtem ko je Beatrice pri Danteju vselej podoba neoplatonistično pojmovane božje ljubezni - zato so podobe oči in svetlobe tudi podobe Boga - se pri Petrarki že v 3. sonetu izkaže, da Laura postane nadomestilo Boga in Petrarko odteguje od božje ljubezni k posvetnemu poželenju. Zato povzroča nemir, ki se kaže v tipičnih petrarkističnih dvojicah "led-ogenj", "pojem in jočem" itn. Lauro v 96. sonetu imenuje celo "moja smrt", s čimer je mišljena smrt duše. Petrarkov poželenjski jaz skuša v zadnjem delu dobiti dopolnilo v religioznem občutju, zlasti s Kancono Devici Mariji, Vendar je po mnenju velikega števila intepretov, kljub njegovemu delnemu zagovoru tudi po mnenju Francesca de Sanctisa, Petrarkov poizkus neiskren in neuspešen.<ref>Franco name="Suitner:" Le rime del Petrarca e l'idea della 'donna Beatrice', Convenzioni letterarie e realtà psicologica. V: Beatrice nell'opera di Dante e nella memoria europea, 1290-1990: atti del Convegno internazionale: 10-14 dicembre 1990.</ref>
 
Boj med lastnim poželenjskim jazom in srednjeveško pojmovanim ciljem človekovega življenja, t.j. božjo karitas, Petrarka opisuje tudi v svojem filozofskem spisu "O skrivnem izvoru mojih skrbi" (''De secreto conflictu curarum mearum''), ki je strukturiran kot pogovor med Petrarko in enim od svetih očetov Sv. [[Avguštin|Avguštinom]].
 
== Vpliv na evropsko in slovensko književnost ==
 
Petrarka je s svojimi tipičnimi dvojicami (led-ogenj, pojem in jočem), z uporabo imena Laura in predvsem z idealizacijo in hkratno konkretnostjo Laurinih opisov spodbudil zelo široko razširjeni tok t.i. petrarkizma, najprej v Italiji ([[Pietro Bembo]], [[Michelangelo Buonarroti]], [[Gaspara Stampa]]), nato v [[Španija|Španiji]] in [[Francija|Franciji]] ter slednjič v [[Anglija|Angliji]], kjer se je z [[William Shakespeare|Williamom Shakespearom]] tok že obrnil v [[barok|baročni]] anti-petrarkizem.
 
Iz Petrarke v Sloveniji črpa predvsem [[France Prešeren]], ki se večkrat sklicuje na Petrarkovo Lauro (npr. v [[Gazele|Gazelah]]), od Petrarke pa prevzame tudi motiv srečanja z ljubljeno žensko, ki ga prav tako postavi v cerkev in v čas praznovanja Velike noči.
 
== Opombe ==
*Gardini, Nicola. Storia della poesia occidentale: lirica e lirismo dai provenzali ai postmoderni. Milano: Mondadori, 2005.
*Kos Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: DZS, 1982
* Francesco Petrarca: Canzoniere. Milano: Mondadori, 1996
*Suitner, Franco. "Le rime del Petrarca e l'idea della 'donna Beatrice', Convenzioni letterarie e realtà psicologica. V: Beatrice nell'opera di Dante e nella memoria europea, 1290-1990: atti del Convegno internazionale: 10-14 dicembre 1990.
 
 
{{lit-stub}}
 
[[Kategorija:Srednjeveška književnost]]
170

urejanj