Zgodovina tiskarstva na Slovenskem: Razlika med redakcijama

m
brez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
Matevž Cerdonis iz [[Slovenj Gradec|Slovenj Gradca]] je imel [[tiskarna|tiskarno]] v [[Padova|Padovi]] že leta [[1482]], prvi slovenski tiskar pa je bil Jernej Pelušič (Bartholomaeus Pelusius Justinpolitanus); tiskarstva naj bi se izučil pri slovitem [[Aldus Manutius|Aldusu Manutiusu]] v [[Benetke|Benetkah]]. Prvo tiskarno na slovenskih tleh je leta [[1575]] odprl Janž Mandelc (Joannes Manlius) v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Bil je prvi slovenski tiskar, ki je na slovenskih tleh tiskal publikacije v [[slovenski jezik|slovenskem jeziku]].
 
[[Papir]] so na Slovenskem izdelovali v Zgornji Hrušici že leta [[1544]], prvi papirni mlin pa je na Fužinah pri Ljubljani postavil protestant Jurij Kisl. Pridružili so se mu še drugi, vendar proizvodnja za naše kraje ni zadoščala in papir je bilo treba ves čas uvažati iz [[Beneška republika|Beneške republike]] in nemških dežel. Najstarejša današnja papirnica je Radeče papir ([[1736]], vodni znak »Ratschah«), za katero je okrožno sodišče v Celju začelo 13. decembra [[2011]] postopek prisilne poravnave. Druga najstarejša je papirnica [[Vevče]] ([[1842]]), ki jo je leta [[2004]] kupila avstrijska družba Brigl & Bergmeister.
 
Tiskarski razvoj na Slovenskem je zavrla [[protireformacija]] in (obe) drugi tiskarni so odprli šele po dobrih sto letih, natančneje [[1678]], poleg nje pa še knjigarno. Eno tiskarno in knjigarno je v Ljubljani ustanovil salzburški tiskar [[Janez Krstnik Mayr]], ki se je ob tej priložnosti predstavil tudi s prvim knjižnim katalogom na Slovenskem, ''Catalogus librorum'' etc., drugo pa na gradu [[Bogenšperk]] [[baron]] [[Janez Vajkard Valvasor]], ki je tu natisnil okoli 1200 [[bakrorez|bakrorezov]] in več knjig, ne pa tudi znamenite ''[[Slava vojvodine Kranjske|Slave vojvodine Kranjske]]'' ([[Nürnberg]] [[1689]]). Mayr je med drugim natisnil ''Bratovske Bvqvice'' [[Matija Kastelic|Matije Kastelca]]. Tiskarna je bila v rokah njegovih naslednikov vse do [[1731]] in v njej so med drugim natisnili tri Valvasorjeve knjige, tri knjige pridig [[Janez Svetokriški|Janeza Svetokriškega]], po 130 letih (predelano) [[Adam Bohorič|Bohoričevo]] slovnico ''Gramatica Latino-Germanico-Slavonica'', od leta [[1726]] naprej pa so izdajali tudi [[Nova krajnska pratika|Novo krajnsko pratiko]], ki je s presledki izhajala 200 let. Mayrjevo tiskarsko tradicijo so nadaljevali zelo dolgo: nazadnje tudi naš najpomembnejši tiskar in založnik [[Jožef Blaznik]] in, vse do leta [[1946]], njegovi nasledniki. Poleg njegove sta bili v 19. stoletju v Ljubljani pomembni še Katoliška in Narodna tiskarna.
 
Praktično vse knjige, ki so jih na Slovenskem natisnili do druge polovice 19. stoletja, odlikuje izvrstna grafična oprema, nič slabša kot drugod po Evropi, na koncu stoletja pa so postale stereotipne in le redke so imele slovesno obliko.
Založnik [[Otmar Bamberg]] je 50 let vodil tudi tiskarno Kleinmayr & Bamberg. Zaposlenih je imel okoli 80 delavcev; leta [[1901]] je prvi v Ljubljani kupil stavni stroj Linotype, [[1907]] pa takrat najsodobnejši »hitrotiskarski« stroj. Leta [[1899]] je natisnil [[Ivan Cankar|Cankarjevo]] ''Erotiko''. Za večino njegovih knjig sta značilna dober tisk in lepa grafična oprema. Izjema so le ''[[Poezije (France Prešeren)|Poezije doktorja Franceta Prešerna]]'' ([[1900]]), ki so zaradi oblike črk, postavitve naslovov in Karpellusovih ilustracij doživele kritiko.
 
Med obema vojnama so pri nas delovale naslednje večje tiskarne: Narodna, Zadružna, Učiteljska, Zvezna tiskarna in zasebna tiskarna Maksa Horvatina, Katoliška pa se je preimenovala v Jugoslovansko tiskarno. Po drugi svetovni vojni so številne manjše tiskarne združili in preimenovali, zasebne pa seveda podržavili. Učiteljska tiskarna je bila znana pod imenom [[Jože Moškrič|Jožeta Moškriča]], marca [[2003]] so jo, tako kot Blaznikovo, priključili tiskarni [[Delo]], aprila istega leta pa ukinili. Iz Čemažarjevega litografskega zavoda se je razvil Umetniški zavod za [[litografija|litografijo]] in se leta [[1958]] preimenoval v [[tiskarna|tiskarno]] [[Mladinska knjiga]]. Tiskarna ljudske pravice, od koder so prihajali najboljši stavci v Sloveniji, oz. bivša Jugoslovanska tiskarna, ne obstaja več (v njenih nekdanjih prostorih je danes [[Pravna fakulteta v Ljubljani|pravna fakulteta]]).
 
V Sloveniji so do druge svetovne vojne v vlogi tipografov nastopali kar ročni stavci, kasneje pa strojni stavci in meterji. Besedna zveza grafični oblikovalec se pri nas pojavi po drugi svetovni vojni. Prva grafična šola je bila ustanovljena leta [[1924]], vendar je pouk do [[1946]]. potekal le pri delodajalcu. Po letu 1946 je teoretični pouk trajal strnjeno po tri mesece na leto, [[1962]]. pa sta se grafična in papirniška šola pod imenom Srednja šola tiska in papirja preselili v stavbo na Pokopališki 33 v Ljubljani, kjer sta oz. je še danes, le da se imenujeta Srednja medijska in grafična šola Ljubljana. To je triletna poklicna ter štiriletna tehnična grafična in medijska šola (medijski tehnik združuje dejavnost dveh poklicev, za tiskane in elektronske medije). Visokošolski strokovni študij imamo v Sloveniji na katedri za informacijsko in grafično tehnologijo oddelka za tekstilstvo [[Naravoslovnotehniška fakulteta v Ljubljani| naravoslovnotehniške fakultete]] od [[1996]], univerzitetnega pa, prav tam, od leta [[2002]].
1.929

urejanj