Canzoniere: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
Zbirko je Petrarka včasih imenoval tudi "razpršene rime" (''Rime sparse''), misleč na zbirko pesniških besedil, ki nima več enovitosti, podobne epu - ta izraz pa se je občasno uporabljal že za [[Dante]]jevo [[Novo življenje]]. Struktura zbirke pa tudi pri Petrarki skuša slediti enovitosti, med drugim s tem, ko prevzame model zbirke, na kakršno na [[Italija|italijanskih]] tleh prvikrat naletimo v t.i. ''Kodeksu Rediano št. 9''. Gre za zbirko, ki se začne s spokorniško pesmijo, nadaljuje z [[lirika|liriko]] mladostnega, "radoživega" pesnika in se po polovici zbirke prevesi v zrelega, od ljubezni odtrganega pesnika. Pri Petrarki je ta model manj izrazit zaradi drugačne celostne strukture zbirke, ki je vse od 5. soneta naprej zapisana v sedanjiku in tako predstavlja zgodbo, ki je nenehno v sestavljanju. Petrarka se k istim dogodkom vrača z neštetimi variacijami (k prvemu srečanju z Lauro se vrne kar petnajstkrat), ki pred bralca v drugačnih kontekstih postavljajo nenehno spreminjajočo se, nikoli dokončano pripoved o Laurini lepoti, obenem pa tudi nenehno spreminjajočo se identiteto [[pesnik]]a - [[lirski subjekt|lirskega subjekta]], ki v odnosu do Laure zrcalno opazuje svoje reakcije in svoj pesniški jaz. Prav izpostavljeni posvetni pesniški jaz je najpomembnejša novost Petrarkove zbirke.
Z Dantejevim Novim življenjem Petrarko povezuje tudi [topos]] opevanja poročene ženske, ki ga oba najbrž prevzemata iz [[Trubadur|trubadurske]] lirike ter iz rimske t.i. erotične elegije. Vendar se Petrarkova Laura bistveno razlikuje od Dantejeve [[Beatrice]]. Medtem ko je Beatrice pri Danteju vselej podoba neoplatonistično pojmovane božje ljubezni - zato so podobe oči in svetlobe tudi podobe Boga - se pri Petrarki že v 3. sonetu izkaže, da Laura postane nadomestilo Boga in Petrarko odteguje od božje ljubezni k posvetnemu poželenju. Zato povzroča nemir, ki se kaže v tipičnih petrarkističnih dvojicah "led-ogenj", "pojem in jočem" itn. Lauro v 96. sonetu imenuje celo "moja smrt", s čimer je mišljena smrt duše. Petrarkov poželenjski jaz skuša v zadnjem delu dobiti dopolnilo v religioznem občutju, zlasti s Kancono Devici Mariji, Vendar je po mnenju
Boj med lastnim poželenjskim jazom in srednjeveško pojmovanim ciljem človekovega življenja, t.j. božjo karitas, Petrarka opisuje tudi v svojem filozofskem spisu "O skrivnem izvoru mojih skrbi" (''De secreto conflictu curarum mearum''), ki je strukturiran kot pogovor med Petrarko in enim od svetih očetov Sv. [[Avguštin|Avguštinom]].
|