Canzoniere: Razlika med redakcijama

Zbirko je Petrarka včasih imenoval tudi "razpršene rime" (''Rime sparse''), misleč na zbirko pesniških besedil, ki nima več enovitosti, podobne epu - ta izraz pa se je občasno uporabljal že za [[Dante]]jevo [[Novo življenje]]. Struktura zbirke pa tudi pri Petrarki skuša slediti enovitosti, med drugim s tem, ko prevzame model zbirke, na kakršno na [[Italija|italijanskih]] tleh prvikrat naletimo v t.i. ''Kodeksu Rediano št. 9''. Gre za zbirko, ki se začne s spokorniško pesmijo, nadaljuje z [[lirika|liriko]] mladostnega, "radoživega" pesnika in se po polovici zbirke prevesi v zrelega, od ljubezni odtrganega pesnika. Pri Petrarki je ta model manj izrazit zaradi drugačne celostne strukture zbirke, ki je vse od 5. soneta naprej zapisana v sedanjiku in tako predstavlja zgodbo, ki je nenehno v sestavljanju. Petrarka se k istim dogodkom vrača z neštetimi variacijami (k prvemu srečanju z Lauro se vrne kar petnajstkrat), ki pred bralca v drugačnih kontekstih postavljajo nenehno spreminjajočo se, nikoli dokončano pripoved o Laurini lepoti, obenem pa tudi nenehno spreminjajočo se identiteto [[pesnik]]a - [[lirski subjekt|lirskega subjekta]], ki v odnosu do Laure zrcalno opazuje svoje reakcije in svoj pesniški jaz. Prav izpostavljeni posvetni pesniški jaz je najpomembnejša novost Petrarkove zbirke.

 

 

Boj med lastnim poželenjskim jazom in srednjeveško pojmovanim ciljem človekovega življenja, t.j. božjo karitas, Petrarka opisuje tudi v svojem filozofskem spisu "O skrivnem izvoru mojih skrbi" (''De secreto conflictu curarum mearum''), ki je strukturiran kot pogovor med Petrarko in enim od svetih očetov Sv. [[Avguštin|Avguštinom]].