Zgodovina tiskarstva na Slovenskem: Razlika med redakcijama

m
brez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
mBrez povzetka urejanja
 
Praktično vse knjige, ki so jih na Slovenskem natisnili do druge polovice 19. stoletja, odlikuje izvrstna grafična oprema, nič slabša kot drugod po Evropi, na koncu stoletja pa so postale stereotipne in le redke so imele slovesno obliko.
Založnik [[Otmar Bamberg]] je 50 let vodil tudi tiskarno Kleinmayr & Bamberg. Zaposlenih je imel okoli 80 delavcev; leta [[1901]] je prvi v Ljubljani kupil stavni stroj linotypLinotype, [[1907]] pa takrat najsodobnejši »hitrotiskarski« stroj. Leta [[1899]] je natisnil [[Ivan Cankar|Cankarjevo]] ''Erotiko''. Za večino njegovih knjig sta značilna dober tisk in lepa grafična oprema. Izjema so le ''Poezije doktorja Franceta Prešerna'' ([[1900]]), ki so zaradi oblike črk, postavitve naslovov in Karpellusovih ilustracij doživele kritiko.
 
Med obema vojnama so pri nas delovale naslednje večje tiskarne: Narodna, Zadružna, Učiteljska, Zvezna tiskarna in zasebna tiskarna Maksa Horvatina, Katoliška pa se je preimenovala v Jugoslovansko tiskarno. Po drugi svetovni vojni so številne manjše tiskarne združili in preimenovali, zasebne pa seveda podržavili. Učiteljska tiskarna je bila znana pod imenom [[Jože Moškrič|Jožeta Moškriča]], marca 2003 so jo, tako kot Blaznikovo, priključili tiskarni [[Delo]], aprila istega leta pa ukinili. Iz Čemažarjevega litografskega zavoda se je razvil Umetniški zavod za [[litografija|litografijo]] in se leta [[1958]] preimenoval v [[tiskarna|tiskarno]] [[Mladinska knjiga]]. Tiskarna ljudske pravice, od koder so prihajali najboljši stavci v Sloveniji, oz. bivša Jugoslovanska tiskarna, ne obstaja več (v njenih nekdanjih prostorih je danes [[Pravna fakulteta v Ljubljani|pravna fakulteta]]).
1.928

urejanj