Marjan Rožanc: Razlika med redakcijama

Po vrnitvi se je [[1955]] zaposlil kot pomožni litografski risar v Mariborski tiskarni in arhivar v Časopisno-grafičnem podjetju [[Večer (časopis)|Večer]] v [[Maribor]]u. Takrat so se tudi začele njegove prve literarne objave v Obzorniku [[Prešernova družba|Prešernove družbe]]: ''Prišla je tudi Helena'', ''Mišolovka, gumbi in tičnica''; objavlja tudi v ''Mladih potih'', ''[[Ljubljanski dnevnik|Ljubljanskem dnevniku]]'', ''[[Naša sodobnost|Naši sodobnosti]]'' in ''[[Nova obzorja|Novih obzorjih]]''. Od [[1956]] je živel kot svoboden književnik brez statusa svobodnega književnika, ki ga je dobil [[1960]], ko se je tudi poročil z Janjo Kacjan. Celotno pisateljevo knjižnico je po njegovi smrti zapustila komenski knjižnici. [[1972]] se jima je rodila hčerka Tonca, baletna plesalka v SNG Opera in balet Ljubljana.

[[Slika:RožancVolčjiGrad.jpg|thumb|Domačija Marjana Rožanca v Volčjem Gradu pri Komnu.]] V letih [[1962]] in [[1963]] je bil član uredniškega odbora ''Perspektiv'', v sezoni [[1962]]/[[1963]] pa je vodil eksperimentalno gledališče [[Oder 57|Odra 57]], ki je prenehalo delovati spomladi [[1964]]. Istega leta so mu prepovedali igro ''Topla greda'' s pomočjo spektakularne politične manipulacije. OdNa takratprvo tudiuprozoritev veljaje prepovedprišlo predvajanjanamreč nekaj delavcev iz neke zadruge, ki so s svojim kričanjem prekinili predstavo. Predstavniki Odra 57 in tiskanja''Perspektiv'' so bili mnenja, da bo ponovna uprizoritev izzvala podobne izgrede, zato so jo zadnji dan odpovedali in predstavo ter njeno tiskanje prepovedali. Ukinjene so bile tudi ''Perspektive'', avtor pa se je umaknil iz tekulturno-politične igrescene.

Leta [[1968]] je bil zaradi esejev, objavljenih v tržaški [[revija|reviji]] ''[[Most]]'', obsojen na pogojno dveletno kazen. Med letoma [[1969]] in [[1970]] je bil član in sekretar uredniškega odbora ''Problemov''. Od [[1974]] do [[1981]] je delal kot sekretar zveze športnih društev Slovan in direktor delovne skupnosti ZŠD Slovan. Pri športu ga je bolj kot zunanji uspeh privlačil proces združevanja. Svojo osebno izkušnjo na področju športa je Rožanc esejistično preformiral v knjigi ''Demon Iva Daneva'', kjer gre za dva eseja (''Demon Iva Daneva'' in ''Maša dvajsetega stoletja''), ki govorita o košarki in nogometu, in kjer piše o tem, da je šport del človeške vsakdanjosti. S športom se je tudi sam ukvarjal, bil je namreč nogometaš. Po njem so poimenovali tradicionalni mladinski nogometni turnir v Ljubljani.