'''Renesančna književnost''' se je razvila v [[14. stoletje|14. stoletju]] v [[Italija|Italiji]]. Poudarja se človekov razum, značilno pa je tudi občudovanje narave in uživanje v čutnosti .▼{{brezvirov-IČ}}
▲'''Renesančna književnost''' se je razvila v [[14. stoletje|14. stoletju]] v [[Italija|Italiji]]. Poudarja se človekov razum, značilno pa je tudi občudovanje narave in uživanje v čutnosti
== Temeljne značilnosti ==
Pojem [[renesansa]] je med prvimi uporabil [[francozi|francoski]] [[zgodovina]]r [[Jules Michlet]] ([[1788]]-[[1874]]), ki je renesanso opredelil kot »odkritje sveta in človeka«. Danes nam izraz pomeni obdobje ob koncu [[srednji vek|srednjega]] in začetku [[novi vek|novega veka]], ko se je vzporedno z razvojem [[kapitalizem|kapitalizma]], nastankom prvih velikih nacionalnih držav, velikimi znanstveno-tehničnimi odkritji in začetki [[kolonializem|kolonializma]] tudi [[kultura]] osvobodila religioznih in [[cerkev (organizacija)|cerkvenih]] vezi srednjega veka; glavna sprememba je ta, da v človeku ne vidi več nekaj slabega, zaradi posledic izvirnega greha, s svojim razumom, čutnostjo in zmožnostmi ji je sam na sebi najvišja vrednota. Od tod renesančni kult narave, harmonije sveta (panteizem), čutnih užitkov (senzualizem), telesne in duhovne lepote (esteticizem), svoboda razuma (racionalizem), vrednosti individua (individualizem), pa tudi moči in oblasti (makiavelizem). Kar tem vrednotam nasprotuje, je ostanek mračnega srednjega veka, npr. [[verska resnica|dogma]] o izvirnem grehu, spiritualno pojmovno nasprotje med duhom in telesom, askeza, [[menih|meništvo]], licemerstvo, komplicirane abstrakcije sholastičnega racionalizma, pa tudi umetnosti srednjega veka.
== Razvoj ==
Te značilnosti veljajo predvsem za renesančno kulturo, kot se je razmahnila v Italiji že sredi 14. stol. (zgodnja renesansa), dosegla vrh okoli leta 1500 (visoka renesansa) in po letu [[1550]] polagoma začela upadati (pozna renesansa). V drugih evropskih deželh v [[Francija|Franciji]], [[Španija|Španiji]], [[Anglija|Angliji]] in [[Nemčija|Nemčiji]], se je renesansa razvila pozneje in za krajši čas, tako da traja samo med leti [[1500]]-[[1600]], ali pa samo deloma. Ponekod, npr. v Španiji, pa tudi v Nemčiji, so se renesančne težne spojile z močno dediščino srednjega veka. Vendar pa tudi v drugih književnostih ni mogoče govoriti o popolnem prelomu med srednjim vekom in renesanso, saj je zametke marsikaterega renesančnega pojava najti že v v srednjem veku od koder se je neprekinjeno razvijal v renesančno smer.
Vse to velja tudi za razvoj renesančne književnosti. Začela se je oblikovati že sredi 14. stol. v Italiji kot književnost zgodnje renesanse ([[Francesco Petrarca|F.Petrarka]], [[Giovanni Boccaccio|G. Boccaccio]]), se okoli leta 1500 razmahnila v književnost visoke renesanse ([[Ludovico Ariosto|L. Ariosto]], [[Niccolo Machiavelli|N. Machiavelli]]) in se po letu 1550 spremenila v književnost pozne renesanse ([[Torquatto Tasso|T. Tasso]]). Okoli leta 1550, predvsem pa v drugi polovici [[16. stoletje|16. stoletja]] se je renesančna književnost za krajši čas uveljavila tudi v drugih evropskih deželah, V Franciji ([[François Rabelais|F. Rabelais]], [[Joachim Du Bellay|Du Bellay]], [[Pierre de Ronsard]]), na Portugalskem ([[Luis de Camões]]), v Španiji ([[Miguel de Cervantes]], [[Jorge de Montemayor]], [[Félix Lope de Vega Carpio|Lope de Vega]]), v Angliji ([[Edmund Spenser|E. Spenser]], [[Christopher Marlowe|C. Marlowe]], [[William Shakespeare|W.Shakespeare]], [[Ben Jonson|B. Jonson]]). Od [[Slovani|slovsnskih]] [[književnik]]ov so renesanso sprejeli samo književniki [[Poljska|poljske]] in [[Hrvaška|hrvaško]]-[[Dalmacija|dalmatinski]] književniki. Okoli leta 1600 pa se je književnost renesanse v glavnem zaključila.
== Humanizem ==
Nastanek in razvoj renesančne književnosti sta povezana z razmahom [[humanizem|humanizma]], to je dejavnosti, ki je po letu 1350 odkrivala, ohranjala pa tudi posnemala [[antična književnost|antično književno]] zapuščino. Humanizem se je razmahnil šele po letu 1453, ko je iz [[Istanbul|Bizanca]] v zahodno Evropo pribežalo več [[grki|grških]] razumnikov, ki so posredovali znanje [[grščina|grščine]] pa tudi rokopise in književna dela, tako da je Evropa okoli leta [[1500]] ponovno začela spoznavati temeljna dela starogrške književnosti. Iz Italije se je humanizem razširil v Francijo, na Nizozemsko, v Nemčijo, Anglijo, Španijo, hrvaško Dalmacijo na Poljsko in druge dežele.
Humanisti so gojili različne zvrsti pesništva, predvsem pa znanstveno, filozofsko, moralistično in podobno prozo. V Italiji sta bila med prvimi humanisti Petrarka in Boccaccio. [[Giovanni Pico della Mirandola|Mirandola]] je poskušal v duhu renesanse združiti [[Platon]]ove in [[Aristotel]]ove ideje; spis ''O človekovemu dostojanstvu '' (De hominis dignitate) razlaga temeljne renesančne ideje. Največju humanist severne Evrope je postal [[Erazem Rotterdamski]], ki je deloval v Angliji, Belgiji in Švici. Erazem Rotterdamski je poskušal združiti novi humanizem s krščanstvom, vplival je na reformacijo in se proslavil s prevodom in izdajo [[Sveto pismo|biblije]]. V Angliji je bil vodilni humanist [[Thomas More]], ki je poleg drugih del napisal predvsm po Platonovem zgledu oris idealne utopične družbe ''Utopijo'' (De optimo statu rei publicale deque nova insula Utopia). V Nemčiji je v boju zoper [[sholastika|sholastiko]] in meništvo prednjačil [[Johann Reuchlin]] s filološkimi deli. Ob strani mu je stal [[Ulrch von Hutten|Ulrich Hutten]] z latinskimi dialogi zoper [[papež|papeški]] Rim in drugimi spisi.
Antični literarni motivi, ideje, oblike in zvrsti so prek humanizma postali splošen zgled, ob katerem je poskušala književnost renesanse premagati književno izročilo srednjega veka. Kljub temu je srednjeveška književnost močno vplivala na renesančna literarna dela. Iz nje je renesansa še vedno sprejemala pomembne snovi, motive in pesniške oblike. Trubadurska poezija, sladki novi slog, chansons de geste, viteški romani, anekdote in farse so prispevale bistvene sestavine za razvoj renesanšne lirike, novelistike, epike ter pisanje romanov in dram. Tem oblikam pisanja so znotraj renesansančne književnosti zlasti po letu 1500 nasprotovale sile, ki so zahtevale tesnejšo naslonitev na antične književne vzore in se pri tem sklicevale na antično poetiko. Ta smer se je okrepila zlasti po letu 1500, ko so v [[latinščina|latinščino]] prvedli Aristotelovo ''Poetiko'', jo začeli komentirati in zmeraj znov izdajati; hkrati pa je nov pomen dobila tudi Horacova ''Pesniška umetnost''.
V smereh, ki so v okviru renesančne književnosti težile k posnemanju antičnih literarnih zgledov, je mogoče videti tudi zametke, iz katerih se je v 17. stol. razvila smer [[Klasicistična književnost|klasicizma]].
== Barok ==
Podobno segajo v renesanso začetki baročne književnosti, ki nastane še pred klasiciznom, nato se razvija sočano z njim in traja do konca 17. stol. oziroma v nekaterih književnostih še globoko v 18. stol. V marsikaterem pogledu je baročna književnost samo podaljšek tistih značilnosti, ki so se pojavile že v obdobju renesanse, vendar jih barok stopnjuje ali pa jim da novo vlogo. Pojem barok izhaja iz portugalske besede ''barocco'', kar je prvotno pomenilo nepravilen, kriv biser. Iz tega se je že zgodaj razvil pomen nečesa izkrivljenega, pretiranega, popačenega. Drugi znanstveniki ga izvajajo iz oznake za eno od figur sholastičnih silogizmov (logični sklep sestavljen iz dveh ali več premis in sklepa). Tudi v tem primeru naj bi prvotno pomenil nekaj nenavadnega, pretiranega, izumetničenega. Izraz ([[barok]]) se je najprej uveljavil v [[umetnostna zgodovina|umetnostni zgodovini]] kot oznaka za [[likovna umetnost|likovne umetnosti]] 17. in 18. stol.; najprej so ga uporabljali z manjvrednim pomenom, šele okoli leta [[1900]] je dobil pomen posebne umetnostne smeri z lastnimi odlikami. Od tod je prešel v literarno zgodovino, kjer pa se ga uporablja v dvojnem, ožjem in širšrm pomenu besede.
V ožjem pomenu označuje posebno stilno usmerjenost druge polovice 16. in prve polovice 17. stol. Glavna značilnost je izredna nabreklost sloga; jezik je izumetničen, besedni pomeni nejasni, prispodobe zapletene, zlasti v obliki t.i. »concettov«, to je bistroumnih, nenavadnih besednih zvez. Ta slogovna usmerjenost se je pojavila v različnih evropskih deželah in dobila različna imena: V Italiji »marinizem« (po [[Giambattista Marino|Mariniju]]), v Španiji »gongornizem« (po [[Luis de Góngora|Góngori]], v Franciji kot »preciozna književnost« ([[francoščina|fran.]] précieux pomeni dragocen, okrašen), v Angliji kot »evfuizem« (po romanu [[John Lyly|J. Lylyja]] ''Euphues''), v Nemčiji pa kot t.i. »druga šlezijska šola«. Skupno ime za ta slogovna prizadevanja je tudi »manierizem« (po ital. besedi ''maniera v pomenu način); tudi ta izraz je literarna zgodovina prevzela iz umetnostne vede.
V širšem pomenu se uporablja izraz baročna književnost za vsa tista literarna dela druge polovice 16. stol. in 17. stol., v katerih se pojavljajo kot posledica krize renesanse, [[reformacija|reformacije]] in [[protireformacija|protireformacije]] nasprotja, ki jih renesansa v tej obliki ni poznala. To so nasprotja med telesnostjo in duhom, med askezo (spokorniškim načinom življenja) in poudarjenim senzualizmom (senzualizem je smer v spoznavni teoriji, ki trdi, da so človekovi občutki edini vir spoznanja), uživanjem in minljivostjo, ničevostjo življena itd. Ta nasprotja so postala tema baročne književnosti, kažejo pa se tudi v njeni obliki. V tem smislu je potrebno po mnenju mnogih poznavalcev v književnost baroka uvrstiti že nekatera dela pozne renesanse, npr. Tassov ep [[Osvobojeni Jeruzalem]], zadnje Shakespearove drame, Cervantesovega [[Don Kihot]]a, predvsem pa osrednja dela evropske književnosti, npr. [[Pedro Calderón de la Barca|Calderónove]] drame, [[John Milton|Miltonov]] ep [[Izgubljeni raj]] ter še mnoge druge lirske pesnike v Angliji, Nemčiji, Franciji in drugje.
== Lirika ==
|
