Renesančna književnost: Razlika med redakcijama

nekaj tipkarskih popravkov; ČLANEK JE (SKORAJ) POPOLNI PREPIS POGLAVJA IZ KOSOVEGA PREGLEDA SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI; JE TO S STALIŠČA AVTORSKIH PRAVIC SPREJEMLJIVO??
m (vrnitev sprememb uporabnika 193.77.155.187 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Klemen Kocjancic)
(nekaj tipkarskih popravkov; ČLANEK JE (SKORAJ) POPOLNI PREPIS POGLAVJA IZ KOSOVEGA PREGLEDA SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI; JE TO S STALIŠČA AVTORSKIH PRAVIC SPREJEMLJIVO??)
 
== Temeljne značilnosti ==
Pojem [[renesansa]] je med prvimi uporabil [[francozi|francoski]] [[zgodovina]]r [[Jules Michlet]] ([[1788]]-[[1874]]), ki je renesanso opredelil kot »odkritje sveta in človeka«. Danes nam izraz pomeni obdobje ob koncu [[srednji vek|srednjega]] in začetku [[novi vek|novega veka]], ko se je vzporedno z razvojem [[kapitalizem|kapitalizma]], nastankom prvih velikih nacionalnih držav, velikimi znanstveno-tehničnimi odkritji in začetki [[kolonializem|kolonializma]] tudi [[kultura]] osvobodila religioznih in [[cerkev (organizacija)|cerkvenih]] vezi srednjega veka; glavna sprememba je ta, da v človeku ne vidi več nekaj slabega, zaradi posledic izvirnega greha, s svojim razumom, čutnostjo in zmožnostmi ji je sam na sebi najvišja vrednota. Od tod renesnčnirenesančni kult narave, harmonije sveta (panteizem), čutnih užitkov (senzualizem), telesne in duhovne lepote (esteticizem), svoboda razuma (racionalizem), vrednosti individua (individualizem), pa tudi moči in oblasti (makiavizemmakiavelizem). Kar tem vrednotam nasprotuje, je ostanek mračnega srednjega veka, npr. [[verska resnica|dogma]] o izvirnem grehu, spiritualno pojmovno nasprotje med duhom in telesom, askeza, [[menih|meništvo]], licemerstvo, komplicirane abstrakcije sholističnegasholastičnega racionalizma, pa tudi umetnosti srednjega veka.
 
== Razvoj ==
Te značilnosti veljajo predvsem za renesanšnorenesančno kulturo, kot se je razmahnila v Italiji že sredi 14. stol. (zgodnja renesansa), dosegla vrh okoli leta 1500 (visoka renesansa) in po letu [[1550]] polagoma začela upadati (pozna renesansa). V drugih evropskih deželh v [[Francija|Franciji]], [[Španija|Španiji]], [[Anglija|Angliji]] in [[Nemčija|Nemčiji]], se je renesansa razvila pozneje in za krajši čas, tako da traja samo med leti [[1500]]-[[1600]], ali pa samo deloma. Ponekod, npr. v Španiji, pa tudi v Nemčiji, so se renesančne težne spojile z močno dediščino srednjega veka. Vendar pa tudi v drugih književostihknjiževnostih ni mogoče govoriti o popolnem prelomu med srednjim vekom in renesanso, saj je zametke marsikaterega renesančnega pojava najti že v v srednjem veku od koder se je neprekinjeno razvijal v renesančno smer.
 
Vse to velja tudi za razvoj renesančne književnosti. Začela se je oblikovati že sredi 14. stol. v Italiji kot književnost zgodnje renesanse ([[Francesco Petrarca|F.Petrarka]], [[Giovanni Boccaccio|G. Boccaccio]]), se okoli leta 1500 razmahnila v književnost visoke renesanse ([[Ludovico Ariosto|L. Ariosto]], [[Niccolo Machiavelli|N. Machiavelli]]) in se po letu 1550 spremenila v književnost pozne renesanse ([[Torquatto Tasso|T. Tasso]]). Okoli leta 1550, predvsem pa v drugi polovici [[16. stoletje|16. stoletja]] se je renesančna književnost za krajši čas uveljavila tudi v drugih evropskih deželah, V Franciji ([[François Rabelais|F. Rabelais]], [[Joachim Du Bellay|Du Bellay]], [[Pierre de Ronsard]]), na Portugalskem ([[Luis de Camões]]), v Španiji ([[Miguel de Cervantes]], [[Jorge de Montemayor]], [[Félix Lope de Vega Carpio|Lope de Vega]]), v Angliji ([[Edmund Spenser|E. Spenser]], [[Christopher Marlowe|C. Marlowe]], [[William Shakespeare|W.Shakespeare]], [[Ben Jonson|B. Jonson]]). Od [[Slovani|slovsnskih]] [[književnik]]ov so renesanso sprejeli samo književniki [[Poljska|poljske]] in [[Hrvaška|hrvaško]]-[[Dalmacija|dalmatinski]] književniki. Okoli leta 1600 pa se je književnost renesanse v glavnem zaključila.
Po letu [[1600]] se je razvila bogata baročna lirika v Italiji, Španiji, Angliji in Nemčiji. V italijansko poezijo je nove oblike uvedel utemeljitelj italijanskega literarnega baroka [[Giambattista Marino]], predvsem z epom ''Adonis''. V Španiji ga je presegel največji evropski baročni lirik [[Luis de Góngora]], ki je zasnoval novi slog »gongorizem« ali tudi »kultizem«, tako imenovan zaradi gojitvre posebne zapletene metaforike. Znameniti so njegovi soneti, od večjih pesnitev pa ''Zgodba o Polifemu in Galateji'' (Fabula de Polifemo e Galatea).
 
Podobno mesto ima v angleškem baroku [[John Donne]], ki je po razgibanem življenju postal duhovnik. Zapustil je znamenite pridige (Sermons), predvsem pa postal glavni predstavnik tako imenovane »metafizične poezije« (metaphysical poetry), ki je baročno nasprotje čutnosti in duha, negotovosti in krščanske vere izražala z zapletenim artizmom »conecettovconcettov«.
 
Nemška književnost 17. stol. je premogla le manj vidne, vendar številčnejše pesnike verske, mistične in moralistične smeri, ki so po duhu in slogu baročni: [[Friedrich Spee]], [[Paul Gerhard]], [[Paul Fleming]], [[Angelus Silesius]]. Za načelnega utemeljitelja te poezije in nemškega literarnega baroka sploh pa velja [[Martin Opitz]] z delom ''Knjiga o nemškem pesništvu'' (Buch von der Deutchen Poeterey).
== Novela ==
Izraz »novella« (izhaja iz [[latinščina|latinske]] besede ''novus'' v pomenu nov) je prvotno v [[pravo|pravnem]] jeziku pomenil dodatek [[zakon]]u, pozneje v [[italijanščina|italijanščini]] novico ali novost ter polagoma tudi zgodbo o nekem novem še neslišanem dogodku. Šele z renesanso je novela postala oznaka za književno zvrst krajših ali srednje dolgih zgodb v kateri nastopa en sam dogodek s kratkim zapletom in nepričakovanim razpletom, vse skupaj napisano v jedernatemjedrnatem slogu brez epske širine. To vrsto zgodb so po poznali že v [[Orientalska književnost|orientalski]], [[Antična književnost|antični]] in [[Srednjeveška književnost|srednjeveški književnosti]], vendar samo posamezno, ne kot strogo izoblikovano književno zvrst. V tem smislu jo je utrdil Boccaccio (katerega najbolj znano delo, [[Dekameron]], je sestavljeno iz stotih novel), čeprav so zbirke novel obstajale že pred njim; glavna med njimi ''Novellino'' ali tudi ''Sto starih novel'' (''Le cento novelle antiche'') je nastala v konec 13. stol. v [[Toskana|Toskani]].
 
Že za življenja je Boccacciov zgled učinkoval na začetnike novejše angleške književnosti [[Geoffrey Chaucer|G. Chaucerja]]. Njegovo obsežno književno delo stoji na prehodu med srednjim vekom in renesanso: takšna je pesnitev ''Troilus in Hriseida'' nastala na podlagi zgodbe iz Boccacciovega ''Filostrata'', sicer pa blizu [[roman|viteškemu romanu]]. Chaucerjevo glavno delo so nedokončane ''Canterburyjske zgodbe'' (Canterbury Tales, 1387), zbirka verznih novel z okvirno pripovedjo. Ta pripoveduje o romarjih na grob sv. Thomasa Becketta v Canterburyju, jih nazorno označuje, nato pa niza njihove zgodbe, ki so po vsebini in duhu še deloma srednjeveške, drastične in grobo šaljive.
 
== Ep ==
RenesanšnaRenesančna epika se je razvijalavrazvijala v dveh smereh. Prva smer, ki je bila časovno starejša, je iz srednjeveških junaških epov in viteških romanov črpala snovi za viteške epe s pustolovsko ljubezensko motiviko. Druga je poskušala po vzoru antične epike, predvsem [[Vergil]]ove [[Eneida|Eneide]], ustvariti nacionalno ali krščansko zgodovinski ep klasičnega tipa.
 
[[Viteški ep]] se je pojavil proti koncu 15. stol. v Italiji, v okolju renesančnih dvorov, najperj v [[Firence|Firencah]] okoli [[Medici|Medičejcev]]; vrh dosegel okoli leta 1500 in po njem v [[Ferrara|Ferrari]] na dvoru družine [[Este]]. Upadati je začel v drugi polovici 16. stol., ko se je zoper njegovo tradicijo obrnila teorija in praksa klasičnega »regularnega epa«.
Francoski junaški epi so že v 13. stol. začeli prihajati iz južne Francije v severno Italijo, nato so se razširili priti jugu v [[Toskana|Toskano]]. V 15. stol. so epe prenašali iz kraja v kraj potujoči poklicni pevci, imenovani »cantastorii«.
 
Začetnik renesančnega viteškega epa v ItalijijeItaliji je [[Luigi Pulci]] iz Firenc. Na željo Lorenca Medičejskega je ustvaril ep ''Il Morgante'' (1483) s snovjo iz epike o [[Karel Veliki|Karlu Velikem]] v katerem je poudarjena predvsem zabavno pustolovska stran življenja velikega kralja.
 
Pomembno novost je uvedel v razvoj viteškega epa [[Matteo Maria Boiardo]], ki je bil v službi ferarske vladarske družine. Boiardo je napisal ep v [[stanca]]h ''Zaljubljeno Orlando'' (Orlando innamorato, 1472, nedokončan). V epu je združil motive karolinškega cikla z bretonskim ciklom. v tem smislu je preoblikoval zlasti lik Rolanda, zdaj Italijanskega Orlanda. S tem so v ospredje renesančnih viteških epov prišli erotični motivi. Vrh je ta epika dosegla z [[Ludovico Ariosto|Ariostom]].
Tipično renesančna zvrst je bil »pastirski roman«. Pastirji in pastirice so predstavljali resnične osebe, navadno iz dvorsko plemiškega sveta. Tak je bil že prvi roman te vrste ''Arcadia'' (1508), ki ga je napisal [[Jacopo Sannazaro]]. Iz Italije se je zvrst razširila v Španijo in tu dosegla vrh z romanom ''Diana'' (1559) delo pisatelja de Montemayora, ki je z njim vplival na druge na druge podobne romane Cervantesa (''Galatea''), Lope da Vega (''Arcadia'') in drugih. V Franciji je na tej podlagi nastal veliki, nedokončani roman ''Astrée'' avtorja [[Honoré d'Urfé|Honoréa d'Urfé]], ki je združil sestavine pastirskih, pustolovsko-ljubezenskih in viteških romanov v zmes iz katere se je razvil baročnijunaško galantni roman. Tudi angleški pastirski roman je dosegal vrh z delom ''Arcadia'', ki ga je napisal [[Philip Sidney]].
 
Izvirna zvrst renesančnega romana je »pikareskni roman«, ki se je najšrejnajprej razvil v Španiji. Izraz za tovrstni ramanroman je izpeljan iz španske besede ''pícaro'' v pomenu slepar, malopridnež, ker pripoveduje o prigodah potujočega klateža. Prvo delo te vrste je bil ''Lazarček s Tormesa'' (La vida de Lazarillo de Tormes, 1554)delo neznanega avtorja. Kratko delo sestoji iz sedmih epizod, ki pripovedujejo o prigodah osirotelega dečka, ki se mora z zvijačo boriti za obstoj. Obsežnejši je bil roman ''Guzmán de Alfarache'', ki ga je objavil [[Mateo Alemán]]. Temu so sledili še številni drugi španski romani. Potem ko so postali znani v drugih evropskih deželah, so bili izhodišče za nove potepuške romane baroka in razsvetljenstva. Za sintezo naštetih tipov romana lahko veljata najpomembnejša renesančna romana [[François Rabelais|Rabelaisov]] ''Gargantua in Pantagreul'' (Gargantua et Pantagruel, 1532-1552) in Cervantesov Don Kihot.
 
Barok je nadaljeval zvrsti renesančnega, viteškega, pustolovskega, ljubezenskega, pastriskega in pikaresknega romana, vendar tako, da jih je spajal v nove ali pa jih močno spremenil.
170

urejanj