Renesančna književnost: Razlika med redakcijama

Pojem [[renesansa]] je med prvimi uporabil [[francozi|francoski]] [[zgodovina]]r [[Jules Michlet]] ([[1788]]-[[1874]]), ki je renesanso opredelil kot »odkritje sveta in človeka«. Danes nam izraz pomeni obdobje ob koncu [[srednji vek|srednjega]] in začetku [[novi vek|novega veka]], ko se je vzporedno z razvojem [[kapitalizem|kapitalizma]], nastankom prvih velikih nacionalnih držav, velikimi znanstveno-tehničnimi odkritji in začetki [[kolonializem|kolonializma]] tudi [[kultura]] osvobodila religioznih in [[cerkev (organizacija)|cerkvenih]] vezi srednjega veka; glavna sprememba je ta, da v človeku ne vidi več nekaj slabega, zaradi posledic izvirnega greha, s svojim razumom, čutnostjo in zmožnostmi ji je sam na sebi najvišja vrednota. Od tod renesnčnirenesančni kult narave, harmonije sveta (panteizem), čutnih užitkov (senzualizem), telesne in duhovne lepote (esteticizem), svoboda razuma (racionalizem), vrednosti individua (individualizem), pa tudi moči in oblasti (makiavizemmakiavelizem). Kar tem vrednotam nasprotuje, je ostanek mračnega srednjega veka, npr. [[verska resnica|dogma]] o izvirnem grehu, spiritualno pojmovno nasprotje med duhom in telesom, askeza, [[menih|meništvo]], licemerstvo, komplicirane abstrakcije sholističnegasholastičnega racionalizma, pa tudi umetnosti srednjega veka.

Te značilnosti veljajo predvsem za renesanšnorenesančno kulturo, kot se je razmahnila v Italiji že sredi 14. stol. (zgodnja renesansa), dosegla vrh okoli leta 1500 (visoka renesansa) in po letu [[1550]] polagoma začela upadati (pozna renesansa). V drugih evropskih deželh v [[Francija|Franciji]], [[Španija|Španiji]], [[Anglija|Angliji]] in [[Nemčija|Nemčiji]], se je renesansa razvila pozneje in za krajši čas, tako da traja samo med leti [[1500]]-[[1600]], ali pa samo deloma. Ponekod, npr. v Španiji, pa tudi v Nemčiji, so se renesančne težne spojile z močno dediščino srednjega veka. Vendar pa tudi v drugih književostihknjiževnostih ni mogoče govoriti o popolnem prelomu med srednjim vekom in renesanso, saj je zametke marsikaterega renesančnega pojava najti že v v srednjem veku od koder se je neprekinjeno razvijal v renesančno smer.

Podobno mesto ima v angleškem baroku [[John Donne]], ki je po razgibanem življenju postal duhovnik. Zapustil je znamenite pridige (Sermons), predvsem pa postal glavni predstavnik tako imenovane »metafizične poezije« (metaphysical poetry), ki je baročno nasprotje čutnosti in duha, negotovosti in krščanske vere izražala z zapletenim artizmom »conecettovconcettov«.

Izraz »novella« (izhaja iz [[latinščina|latinske]] besede ''novus'' v pomenu nov) je prvotno v [[pravo|pravnem]] jeziku pomenil dodatek [[zakon]]u, pozneje v [[italijanščina|italijanščini]] novico ali novost ter polagoma tudi zgodbo o nekem novem še neslišanem dogodku. Šele z renesanso je novela postala oznaka za književno zvrst krajših ali srednje dolgih zgodb v kateri nastopa en sam dogodek s kratkim zapletom in nepričakovanim razpletom, vse skupaj napisano v jedernatemjedrnatem slogu brez epske širine. To vrsto zgodb so po poznali že v [[Orientalska književnost|orientalski]], [[Antična književnost|antični]] in [[Srednjeveška književnost|srednjeveški književnosti]], vendar samo posamezno, ne kot strogo izoblikovano književno zvrst. V tem smislu jo je utrdil Boccaccio (katerega najbolj znano delo, [[Dekameron]], je sestavljeno iz stotih novel), čeprav so zbirke novel obstajale že pred njim; glavna med njimi ''Novellino'' ali tudi ''Sto starih novel'' (''Le cento novelle antiche'') je nastala v konec 13. stol. v [[Toskana|Toskani]].

RenesanšnaRenesančna epika se je razvijalavrazvijala v dveh smereh. Prva smer, ki je bila časovno starejša, je iz srednjeveških junaških epov in viteških romanov črpala snovi za viteške epe s pustolovsko ljubezensko motiviko. Druga je poskušala po vzoru antične epike, predvsem [[Vergil]]ove [[Eneida|Eneide]], ustvariti nacionalno ali krščansko zgodovinski ep klasičnega tipa.

Začetnik renesančnega viteškega epa v ItalijijeItaliji je [[Luigi Pulci]] iz Firenc. Na željo Lorenca Medičejskega je ustvaril ep ''Il Morgante'' (1483) s snovjo iz epike o [[Karel Veliki|Karlu Velikem]] v katerem je poudarjena predvsem zabavno pustolovska stran življenja velikega kralja.

Izvirna zvrst renesančnega romana je »pikareskni roman«, ki se je najšrejnajprej razvil v Španiji. Izraz za tovrstni ramanroman je izpeljan iz španske besede ''pícaro'' v pomenu slepar, malopridnež, ker pripoveduje o prigodah potujočega klateža. Prvo delo te vrste je bil ''Lazarček s Tormesa'' (La vida de Lazarillo de Tormes, 1554)delo neznanega avtorja. Kratko delo sestoji iz sedmih epizod, ki pripovedujejo o prigodah osirotelega dečka, ki se mora z zvijačo boriti za obstoj. Obsežnejši je bil roman ''Guzmán de Alfarache'', ki ga je objavil [[Mateo Alemán]]. Temu so sledili še številni drugi španski romani. Potem ko so postali znani v drugih evropskih deželah, so bili izhodišče za nove potepuške romane baroka in razsvetljenstva. Za sintezo naštetih tipov romana lahko veljata najpomembnejša renesančna romana [[François Rabelais|Rabelaisov]] ''Gargantua in Pantagreul'' (Gargantua et Pantagruel, 1532-1552) in Cervantesov Don Kihot.