Latinščina: Razlika med redakcijama

Latinščina spada skupaj s [[faliskijščina|faliskijščino]] v latinsko-faliskijsko vejo [[italski jeziki|italskih jezikov]], ki se izrazito razlikuje od druge [[oskijščina|osko]]-[[umbrijščina|umbrijske]] skupine. Ker so razlike med obema vejama tudi v osnovnem besedišču precejšnje, ni nujno, da sta se razvili iz skupnega italskega prajezika, in je morda verjetneje, da je latinščina nastala iz zlitja italsko govorečega ljudstva s staroselskim prebivalstvom Lacija. Italsko govoreča ljudstva so prišla v Italijo potem, ko je enotna skupnost severno od Alp začela razpadati in je nekaj njenih plemen okrog leta [[1200 pr. n. št.]] drugo za drugodrugim prekoračilo [[Alpe]] in poselilo srednjo in južno Italijo.

Rimljani so se pozneje veliko naučili tudi od narodov[[narod]]ov, ki so zapadli pod njihovo oblast. To se je odražalo tudi v njihovem jeziku. Od prvotnih prebivalcev [[Sredozemlje|Sredozemlja]] so prevzeli večino imen[[ime]]n mediteranskih rastlin in izrazov v zvezi z plovbo. [[Etruščani]] so imeli močan vpliv na življenje Rimljanov in s tem tudi na njihov besedni zaklad. Največji kulturni in zato tudi jezikovni vpliv na Rimljane pa so imeli [[Grki]]. Prve izposojenke so prevzete v dorski ali jonski obliki, zaradi stikov med Grki in Rimljani v grških kolonijah[[kolonija]]h južne Italije, ki je zaradi teh kolonij dobila ime Velika Grčija. Tudi svoje [[črka|črke]] so Rimljani oblikovali po vzoru zahodnogrške [[pisava|pisave]].

V času dolgega zgodovinskega razvoja so latinščino doletele velike spremembe. O tem priča zgodovinar [[Polibij]], ki v 2.st. pr. n. št. piše o ''prvi [[Kartagina|kartažanski]] pogodbi'' (morda iz [[509 pr. n. št.]]), ko pravi, da so tudi najboljši učenjaki po poglobljenem študiju imeli težave pri razlaganju nekaterih njenih odlomkov. V razvoju jezika lahko ločimo naslednja obdobja:

V obdobju klasične dobe latinščine se razvije ''sermo urbanus'' (''mestna govorica''), kar je drug izraz za uglajen, lep in uravnotežen jezik, ki je nastal po zavestnem prizadevanju številnih piscev. Tuje prvine in nove tvorbe se smejo vanj vnašati le izjemoma in ne po pravilu. Nanj lahko sklepamo zlasti po [[književnost|književnih]] besedilih pa tudi po napisih iz tiste dobe.

==LiteraturaKnjiževnost==

Na začetku literarnega izročila je bil latinski jezik še zelo nedognan in neustaljen. Pisatelji[[Pisatelj]]i arhaične dobe (zlasti [[Plavt]] v svojih komedijah[[komedija]]h) so uporabljali vsakdanjo govorico in z njo celo vrsto izrazov, oblik in zvez, ki so značilne za ljudski jezik. Pri [[Terencij|Terenciju]] take usidranosti v ljudskem jeziku ni bilo več (njegov jezik je jezik izobraženca). Od takrat naprej se je jezikovni izraz vedno bolj nadgrajeval in zlasti v [[1. stoletje pr. n. št.|1. stoletju pr. n. št.]] postanejo poskusi ustvariti literarno prozo uspešni. Vrh je v teh prizadevanjih dosegel [[Cicero]], saj je ves čas uporabljal dognan in umetniško oblikovan jezik in slog, le v pismih je bila njegova govorica bolj sproščena. Zato sta s [[Cezar|Cezarjem]] postala vzor poznejšim pisateljem zaradi izbranega okusa, ki ju je vodil pri ustvarjanju klasične proze.

Za klasično ali zlato latinščino je predvsem značilna preciznost in strogost v [[Sintaksa|sintaksi]]. Vsi odnosi so točno izraženi, zgradba stavka je logično izpeljana. Pravila so trdna in dopuščajo le malo odklonov, le pesniki[[pesnik]]i so si privoščili malo več svobode v izražanju. V širšem smislu štejemo za klasike [[Salustij|Salustija]], [[Kornelij Nepote|Nepota]] in [[Tit Livij|Livija]].

Propad [[republika|republike]] je povzročil konec politične svobode, zato govorniške šole, kjer so se mladi Rimljani naučili svoj jezik lepo oblikovati, niso imele več tolikega pomena.