Montecuccolijeva prizadevanja za posodobitev flote so ovirala kronična politična trenja v letni razpravi o proračunu v Reichstagu (avstro-ogrskem parlamentu), ki so ga sestavljelisestavljali 60-članski delegaciji avstrijskega in madžarskega parlamenta. Soočen z italijanskimi načrti o gradnji Dreadnought bojne ladje, je Montecuccoli 20. februarja 1908 napovedal namero avstro-ogrske za izgradnjo takih plovil. Načrt je bil sprejet 27. aprila 1909, Montecuccoli je nameraval potrebna sredstva pridobiti iz proračunu leta 1910, o katerem se je razpravljalo v oktobru leta 1909. Predlagal je, da bi Stabilimento Técnico Triestino in [[Škoda]] začela gradnjo ladij iz svojih sredstev, dokler proračun mornarice ne bi bil dokončno sprejet. Ko je prišel čas za potrditev, je parlament iz notranjih političnih razlogov zavrnil odobritev denarja. Montecuccoli se je bil prisiljen zateči k zapleteni mreži propagande in prevar, s katerimi je poskušal prikriti dejstvo, da novih ladij Reichstag ni odobril. V primeru gradnje [[SMS Viribus Unitis]] in [[SMS Tegetthoff]] je bila odločitev sprejeta šele potem, ko je leta 1910 Montecuccoli odobril znesek 32 milijonov kron na lastno odgovornost. V tem času je Italija že začela z gradnjo Dante Alighieri in še treh drugih dreadnought bojnih ladij, pa tudi Francija je pričela graditi svojo bojno ladjo Courbet. Prvi Avstro-ogrski dreadnoughti so bili tako že v gradnji, ko se je marca 1911 sestala delegacija Reichstaga in odločala o proračunu za leto 1911.
V času njegovega imenovanja na položaj poveljnika flote, od 1904 do 1913, so v ladjedelnicah v [[Trst]]u in na [[Reka, Hrvaška|Reki]] splovili moderne [[bojna ladja|oklepnice]] razreda Viribus Unitis, [[križarka|hitre križarke]] in druga moderna plovila, kot so [[rušilec|rušilci]] razreda Tatra in [[podmornica|podmornice]].
