Latinščina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 45:
Na začetku literarnega izročila je bil latinski jezik še zelo nedognan in neustaljen. Pisatelji arhaične dobe (zlasti [[Plavt]] v svojih komedijah) so uporabljali vsakdanjo govorico in z njo celo vrsto izrazov, oblik in zvez, ki so značilne za ljudski jezik. Pri [[Terencij|Terenciju]] take usidranosti v ljudskem jeziku ni bilo več (njegov jezik je jezik izobraženca). Od takrat naprej se je jezikovni izraz vedno bolj nadgrajeval in zlasti v [[1. stoletje pr. n. št.|1. stoletju pr. n. št.]] postanejo poskusi ustvariti literarno prozo uspešni. Vrh je v teh prizadevanjih dosegel [[Cicero]], saj je ves čas uporabljal dognan in umetniško oblikovan jezik in slog, le v pismih je bila njegova govorica bolj sproščena. Zato sta s [[Cezar|Cezarjem]] postala vzor poznejšim pisateljem zaradi izbranega okusa, ki ju je vodil pri ustvarjanju klasične proze.
Za klasično ali zlato latinščino je predvsem značilna preciznost in strogost v [[Sintaksa|sintaksi]]. Vsi odnosi so točno izraženi, zgradba stavka je logično izpeljana. Pravila so trdna in dopuščajo le malo odklonov, le pesniki so si privoščili malo več svobode v izražanju. V širšem smislu štejemo za klasike [[Salustij|Salustija]], Nepota in [[
== Slovnica ==
| |||