Latinščina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 42:
Rimljani so se veliko naučili od narodov, ki so bili pod njihovo oblastjo. To se je odražalo tudi v njihovem jeziku. Od prvotnih prebivalcev Sredozemlja so prevzeli večino imen mediteranskih rastlin in izrazov v zvezi z plovbo. [[Etruščani]] so imeli močan vpliv na življenje Rimljanov in s tem tudi na njihov besedni zaklad. Največji kulturni in zato tudi jezikovni vpliv na Rimljane pa so imeli [[Grki]]. Prve izposojenke so prevzete v dorski ali jonski obliki, zaradi stikov med Grki in Rimljani v grških kolonijah južne Italije, ki je zaradi teh kolonij dobila ime Velika Grčija. Tudi svoje črke so Rimljani oblikovali po vzoru zahodnogrške pisave.
Na začetku literarnega izročila je bil latinski jezik še zelo nedognan in neustaljen. Pisatelji arhaične dobe (zlasti [[Plavt]] v svojih komedijah) so uporabljali vsakdanjo govorico in z njo celo vrsto izrazov, oblik in zvez, ki so značilne za ljudski jezik. Pri [[Terencij|Terenciju]] take usidranosti v ljudskem jeziku ni bilo več (njegov jezik je jezik izobraženca). Od takrat naprej se je jezikovni izraz vedno bolj nadgrajeval in zlasti v [[1. stoletje pr. n. št.|1. stoletju pr. n. št.]] postanejo poskusi ustvariti literarno prozo uspešni. Vrh je v teh prizadevanjih dosegel [[Cicero]], saj je ves čas uporabljal dognan in umetniško oblikovan jezik in slog, le v pismih je bila njegova govorica bolj sproščena. Zato sta s [[Cezar|Cezarjem]] postala vzor poznejšim pisateljem zaradi izbranega okusa, ki ju je vodil pri ustvarjanju klasične proze.
Za klasično ali zlato latinščino je predvsem značilna preciznost in strogost v [[Sintaksa|sintaksi]]. Vsi odnosi so točno izraženi, zgradba stavka je logično izpeljana. Pravila so trdna in dopuščajo le malo odklonov, le pesniki so si privoščili malo več svobode v izražanju. V širšem smislu štejemo za klasike [[Salustij|Salustija]], Nepota in [[Tit livij|Livija]].
== Slovnica ==
| |||