John Lennon: Razlika med redakcijama

== Glasbene sposobnosti ==

=== Igranje inštrumentov ===

Lennonovo igranje [[orglice|orglic]] med avtobusno vožnjo na obisk bratranca na Škotsko je naredilo vtis na voznika. Povedal mu je za harmoniko, ki je shranjena v avtobusnem depoju, kjer jo je eden od potnikov pozabil, in mu jo ponudil, če pride v [[Edinburgh]] ponjo sledečega dvedne.{{sfn|Harry|2000b|p=313}} Profesionalni inštrument je hitro nadomestil Lennonovo igračko. Nadaljeval je z igranjem harmonike in jo uporabil tudi ob igranju BratlovBeatlov v Hamburgu, zato je postala zaščitni zvok prvih posnetkov skupine. Mati ga je učila igrati na [[banjo]], kasneje pa mu je kupila še akustično kitaro. V starosti šestnajstih let pa je igral ritmično kitaro pri Quarrymenih.{{sfn|Harry|2000b|pp=738–740}} V nadaljevanju kariere je igral na vrsto električnih kitar, pretežno pa na ''Rickenbacker 325'', ''Epiphone Casino'' in ''Gibson J-160E'', od začetka solo kariere pa na ''Gibson Les Paul Junior''.{{sfn|Prown and Newquist|2003|p=213}}{{sfn|Lawrence|2009|p=27}} Občasno je igral tudi na šest strunsko bas kitaro ''Fender Bass VI'', ko je na nekaterih nastopih Beatlov McCartney prevzel drug inštrument.{{sfn|Everett|1999|p=297}} Njegov drugi najljubši inštrument je bil klavir, na katerem je zložil veliko pesmi, tudi ''Imagine'', ki velja za njegovo najbolj znano solo pesem.{{sfn|Blaney|2005|p=83}} NjegovaNjegovo improvizirano igranje klavirja z McCartneyjem leta 1963 je pripeljalpripeljalo do prve najvišje uvrščene pesmi Beatlov na ameriških lestvicah, ''[[I Want to Hold Your Hand]]''.{{sfn|Everett|2001|p=200}} Leta 1964 je kot eden prvih britanskih glasbenikov kupil [[Mellotron]]ovo klaviaturo, ki pa je na posnetkih Beatlov ni bilo mogoče slišati do pesmi ''Strawberry Fields Forever'' konec leta 1966.{{sfn|Babiuk|2002|pp=164–165}}

=== Slog petja ===

Ko je Lennon snemal ''[[Twist and Shout]]'', zadnjo pesem na celodnevnem snemanju leta 1963 za debitantski album skupine ''[[Please Please Me]]'', in je bil njegov glas oslabljen zaradi prehlada pri koncu, je delaldejal: »Nisem mogel odpeti preklete pesmi, lahko sem le kričal.«{{sfn|Wenner|2000|p=14}} Po besedah biografa Barryja Milesa, je »Lennon enostavno uničil svoje glasilke za potrebe rock 'n' rolla.«{{sfn|Miles and Badman|2003|p=90}} Producent Beatlov [[George Martin]] je povedal, kako je imel Lennon »prirojen odpor do svojega glasu, česar nikoli nisem mogel razumeti. Vedno mu je govoril: 'Naredi nekaj z mojim glasom! ... dodaj mu nekaj … Spremeni ga.«{{sfn|Coleman|1992|pp=369–370}} Martin mu je ustregel, pogosto z dvojnim snemanjem ali drugimi tehnikami. Glasbeni kritik Robert Christgau trdi, da je Lennonova »najboljša pevska sposobnost … med kričanjem in stokanjem prilagojena elektronsko … z odmevi, filtri in dvojnim snemanjem.«{{sfn|Wiener|1990|p=143}}

Ko se je obdobje z Beatli prevesilo v solo kariero, je njegov pevski glas našel širši obseg izraznosti. Biograf Chris Gregory je zapisal, da je Lennon »počasi začel izražati svoje občutke negotovosti v številnih akustičnih izpovednih baladah, s čimer se je začel proces javne terapije, ki je dosegel vrhunec v prvobitnih krikih pesmi ''[[Cold Turkey (pesem)|Cold Turkey']]'' in katarzični plošči ''[[John Lennon/Plastic Ono Band]]''.«{{sfn|Gregory|2007|p=75}} David Stuart Ryan zapiše, da ima Lennonov glas razpon od »ekstremno ranljivega, občutljivega in tudi naivnega« do trdega in »hreščečega« stila.{{sfn|Ryan|1982|pp=118, 241}} Wiener prav tako opisuje kontrast, njegov glas je lahko »sprva umirjen, že kmalu pa skoraj hrešči od obupa.«{{sfn|Wiener|1990|p=35}} Glasbeni zgodovinar Ben Urish se spominja Beatlove pesmi ''[[This Boy]]'' iz oddaje ''Ed Sullivan Show'', ki je bila predvajana po radiu le nekaj dni po Lennonovem umoru: »Ko so Lennonove glasilke dosegle svoj vrh … ga je bilo preveč boleče poslušati kričati s tako bolečino in čustvi. Toda v njegovem glasu sem čutil svoja čustva. Natanko tako, kot jimjih vedno.«{{sfn|Urish|Bielen|2007|p=123}}