John Lennon: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →‎Pisanje in umetnost: - tn./slovnica
Vrstica 187:
Po Lennonovi smrti je zgodovinar [[Jon Wiener]] na podlagi zakona o svobodi podatkov vložil prošnjo za razkritje dokumentov o vlogi FBI pri poskusu izgona Lennona.{{sfn|Wiener|1999|p=13}} FBI je priznal, da ima 281 strani dokumentov o Lennonu, toda večine niso želeli razkriti, ker naj bi vsebovali podatke o varnosti države. Leta 1983 je Wiener tožil FBI s pomočjo ''American Civil Liberties Union'' (ACLU) in po štirinajstih letih pravnega postopka je bil FBI prisiljen razkriti preostale dokumente.{{sfn|Friedman|2005|p=252}} ACLU, ki je zastopal Wienerja, je pravno zmago dosegel leta 1991 na pritožbenem sodišču.{{sfn|Wiener|1999|p=315}} Pravosodno ministrstvo ZDA se je na odločitev aprila 1992 pritožilo na vrhovno sodišče, ki pa se ni odločilo za ponovno presojo primera.{{sfn|Wiener|1999|pp=52–54, 76}} Leta 1997 je administracija [[Bill Clinton|Billa Clintona]] sprejela zakon, po katerem naj dokumenti ostanejo zaupni le, če bi njihovo razkritje lahko povzročilo »predvidljivo škodo«, tako je pravosodno ministrstvo doseglo izvensodno poravnavo v večini odprtih primerov, niso pa pristali na razkritje desetih dokumentov o Lennonu.{{sfn|Wiener|1999|pp=52–54, 76}} Wiener je objavil rezultate svojega štirinajstletnega boja januarja 2000 v knjigi ''Gimme Some Truth: The John Lennon FBI Files'', ki vsebuje faksimile razkritih dokumentov, tudi »obsežna poročila skrivnih obveščevalcev, ki so podrobno opisovala dnevna življenja protivojnih aktivistov, sporočila Beli hiši, prepise televizijskih oddaj, v katerih je Lennon nastopal, in predlog, da bi ga lokalna policija aretirala zaradi posesti droge.«{{sfn|Wiener|1999|p=27}} To tematiko opisuje tudi dokumentarni film ''The U.S. vs. John Lennon''. Zadnjih deset dokumentov v Lennonovi kartoteki FBI, ki vsebujejo poročila o njegovih vezeh s protivojnimi protesti v Londonu leta 1971 in so ostala zaupna zaradi »podatkov o državni varnosti posredovanih s strani tujih obveščevalnih služb pod izrecno obljubo zaupnosti«., so bila razkrita decembra 2006. V njih ni omenjeno, da bi britanska vlada v Lennonu videla resno grožnjo, je pa v njih med drugim zabeleženo tudi, da sta dva pomembna britanska levičarja upala na Lennonovo financiranje levičarske knjigarne in bralnega prostora.{{sfn|The Associated Press|2006}}
 
== Pisanje in umetnost ==
Lennonov biograf Bill Harry je navedel, da je Lennon začel z risanjem in kreativnim pisanjem v zgodnji mladosti na spodbudo svojega strivastrica. Svoje zgodbe, pesmi, stripe in karikature je zbiral v delovnem zvezku šole ''Quarry Bank High School'', ki ga je imenoval ''Daily Howl''. Pogosto je risal pohabljene ljudi in pisal v satiričnem slogu, po vsej knjigi pa je polno [[besedna igra|besednih iger]]. Nekdanji sošolec Bill Turner je povedal, da je Lennon ustvaril ''Daily Howl'' za zabavanje svojega najboljšega prijatelja in kasneje sočlana pri Quarrymenih, [[Pete Shotton|Peta Shottona]], komur je pokazal svoja dela, preden jih je lahko videl kdorkoli drug. Turner je povedal tudi, da je »bil obseden z [[Wigan Pier]]om, ki se je stalno pojavljal.«,; vprimer Lennonovitega zgodbije zgodba ''A Carrot In A Potato Mine'', »rudnikkjer je »rudnik bil na koncu Wigan Piera.« Turner je opisal, kako je eden od Lennonovih stripov upodabljal avtobusno postajališče, ob katerem je bilo vprašanje, »Zakaj?« Nad njim je bila leteča palačinka, spodaj pa »slepi človek z očali, ki je hodil ob slepem psu - tudi z očali.«{{sfn|Harry|2000b|pp=179–181}}
 
Lennonova ljubezen do besednih iger in nesmislov s preobratom je pri njegovih štiriindvajsetih letih uživala širše občinstvo. Harry je zapisal, da je v knjigi ''[[In His Own Write]]'' (1964), izdani po tem, ko me je »skupina novinarjev, ki se je zadrževala ob Beatlih, ogovorila in sem jim izročil gradivo. Dejali so 'Napiši knjigo' in tako se je začelo. Tako kot ''Daily Howl'' vsebuje mešanico različnih oblik, kot so kratke zgodbe, pesmi, igre in risbe.« Ena od zgodb, ''Good Dog Nigel'', pripoveduje o »veselem psu, ki urinira ob drogu obcestne svetilke, laja in maha z repom – dokler nenadoma ne sliši sporočila, da bo ob tretji uri ubit.« Revija ''[[The Times Literary Supplement]]'' je pesmi in zgodbe označila za »izredne .. tudi zelo smešne … nesmisel se nadaljuje, besede in slike se medsebojno navezujejo v verigo čiste fantazije«. Časnik ''Book Week'' je poročal: »To je pisanje nesmisla, toda potrebno je le pregledati literaturo nesmisla, da ugotoviš, kako dobro ga je Lennonu uspelo prikazati. Med tem, ko so nekateri [[homonim]]i nepotrebne besedne igre, pa imajo nekateri drugi ne le dvojni pomen, ampak so dvorezni.« Lennon je bil presenečen, ne le nad pozitivnim odzivom, ampak da je bila knjiga sploh deležna ocene, in bralcem priporočil: »Vzemite knjigo bolj resno, ko sem jo sam. Začela se je le kot moja zabava.«{{sfn|Harry|2000b|pp=393–394}}
 
V povezavi s knjigo ''[[A Spaniard in the Works]]'' (1965), ''In His Own Write'' tvori osnovo za dramsko igro ''The John Lennon Play: In His Own Write'', ki sta jo zasnovala [[Victor Spinetti]] in [[Adrienne Kennedy]]. Po pogajanjih med Lennonom, Spinettijem in umetnostnim direktorjem Kraljevega narodnega gledališča [[Laurence Olivier|Laurencem Olivierjem]], je bila predstava prvič prikazana leta 1968 v gledališču ''[[Old Vic]]''. Lennon in Ono sta se udeležila premiere, kjer sta se šele drugič pojavila v javnosti kot par.{{sfn|Harry|2000b|pp=396–397}} Po Lennonovi smrti je bilo objavljenih še več del, tudi [[Skywriting by Word of Mouth]]'' (1986); ''Ai: Japan Through John Lennon's Eyes: A Personal Sketchbook'' (1992), z Lennonovimi ilustracijami in definicijami japonskih besed, in ''Real Love: The Drawings for Sean'' (1999). ''[[The Beatles Anthology]]'' (2000) pa vsebuje nekaj primerov Lennonovega pisanja in risb.