Mehčalec: Razlika med redakcijama

Prvi mehčalci so se razvili v začetku 20. stoletja, da bi preprečili grob občutek [[bombaž|bombaža]], ki nastane po sušenju. Bombažni mehčalci so običajno temeljili na [[Emulzija|emulziji]] vode in mila, ojlčnega [[olja]], koruznega olja ali olja iz [[loj|loja]]. Sodobni mehčalci tkanin ponavadi temeljijo na kvarterni amonijevi [[Sol|soli]] z eno ali dvema dolgima alkilnima verigama. Ta tipična spojina je dipalmitoiletil hidroksietilmonijev metosulfat.[3] Druge kationske spojine izhajajo iz imidazola, nadomestnih aminskih soli, kvarterne amonijeve soli ali alkoksa. V začetnih formulacijah je bila ena izmed naj pogosteje uporabljenih spojin dimetil amonijev klorid (DHTDMAC). Anionski mehčalci in antistatična sredstva so lahko naprimer tudi [[Sol|soli]] monoestrov in diestri fosforjeve kisline in maščobnih alkoholov. Ti se pogosto uporabljajo skupaj s konvencionalnimi kationskimi mehčalci. Kationski mehčalci so nekompatibilni z anionsko površinsko aktivnimi snovmi.

Mehčalne [[Spojina|spojine]] se razlikujejo v afiniteti do različnih materialov. Nekateri so boljše za vlakna na osnovi [[Celuloza|celuloze]], drugi pa imajo večjo afiniteto do hidrofobnih [[Material|materialov]] kot so [[najlon]], polietilen, poliakrilnitrilina, itd. Novi mehčalci so sestavljeni iz spojine na osnovi [[Silikon|silikona]], ki deluje tako da navlaži vlakna. Prav tako se uporabljajo tudi [[Derivat|derivati]], ki vsebujejo funkcionalne skupine amid ali [[Amin|aminov]]. Te skupine pomagajo mehčalcem da se bolje vežejo s tkaninami. Ker so mehčalci sami pogosto hidrofobne narave, se pogosto pojavljajo v obliki emulzije. V zgodnjih formulacijah, so se [[mila]] uporabljala kot [[Emulgator|emulgatorji]]. Emulzije so običajno motne mlečne [[Tekočina|tekočine]]. Obstajajo pa tudi mikroemulzije kjer so [[Kapljica|kapljice]] hidrofobne faze bistveno manjše. Prednost mikroemulzije je povečana sposobnost manjših delcev, da prodrejo v vlakna. Drug pristop je z uporabo [[[[polimerna mreža|polimerne mreže]].