Mehčalec: Razlika med redakcijama

Mnogi sodobni pralni [[Stroj|stroji]] imajo razpršilnik, ki lahko doda tekoč mehčalec za perilo avtomatično pred zadnjim izpiranjem; v samopostrežne pa ga je treba dodati ročno. Pri nekaterih blagovnih znamkah [[Pralni prašek|pralnih praškov]] je mehčalec že primešan pralnemu prašku. Nekateri proizvajalci trdijo da njihovi produkti olajšajo likanje in pripomorejo k hitrejšemu sušenju oblačil. Vsi mehčalci [[Tkanina|tkanin]] so zgrajeni tako da se jim doda [[voda]] - z dodajanjem proizvoda neposredno pred končnim izpiranjem z vodo ali v razmerju 2:1 (voda:mehčalec) pri redčenju v avtomatskem razpršilcu. Če razredčen mehčalec vlijemo neposredno na [[oblačila]] bo pustil madeže ali pa celo uničil oblačila. Mehčalci delujejo na tkanino tako, da vrhnji sloj vlaken prevlečejo s tankim slojem [[Kemikalija|kemikalij]]. Te kemikalije imajo mazivne lastnosti in so električno prevodne s čimer vlakna zmehčajo in preprečijo kopičenje [[statična|statične]] [[Energija|energije]]. Pomanjkljivost prevleke vlaken s hidrofobno snovjo je v zmanjšanju [[Absorpcija|absorpcije]] vode iz tkanine, kar je še posebej nezaželeno pri brisačah in plenicah. Zato so kationski mehčalci pogosto v kombinaciji z drugimi [[Kemikalija|kemikalijami]], ki imajo nižjo afiniteto do vlaken. Prav tako jih naj ne bi uporabljali na tekstilu iz mikrovlaken in na brisačah iz 100 % [[Bombaž|bombaža]] saj se le te s časom naravno zmehčajo.

Druge funkcije so tudi boljše drsenje med likanjem, povečana odpornost na madeže ter zmanjšanje gub. Suhi mehčalci tkanin so običajno u obliki suhih [[list|lističev]]. Dodajo se oblačilom v sušilnem stroju da zmehčajo tkanine in preprečujejo kopičenje statične elektrike pri občutljivih tkaninah. Uporabniki[1] suhih mehčalcev so predlagali tudi druge alternativne možnosti uporabe suhih lističev kot so brisanje [[Prah|prahu]] in odstranjevanje dlak z oblek ter odstranjevanje mrtvih [[Žuželka|žuželk]] iz zunanjih površin avtomobilov.[2]