Socialistična stranka (Francija): Razlika med redakcijama

== Zgodovina ==
=== Francosko socialistično gibanje do 1969 ===
Začetki socialističnega gibanja v Franciji segajo v prvo polovico 19. stoletja, ko so nekateri socialistični misleci ([[Claude Henri de Rouvroy, comte de Saint-Simon|Saint-Simon]], [[Charles Fourier|Fourier]], [[Étienne Cabet|Cabet]], [[Pierre Leroux|Leroux]]) poskušali preko srednjega razreda vplivati na delavski razred.
 
Po razpustitvi [[Pariška komuna|Pariške komune]] 1871 se je njihova moč znatno zmanjšala. Vodiitelji so bili ali usmrčeni ali izgnani iz države. Francoska prva socialistična stranka, [[Zveza socialističnih delavcev Francije]], je bila ustanovljena leta 1879, spodbujala je postopne reforme. Iz nje sta izšli dve stranki: leta 1882 [[Francoska delavska stranka]] Julesa Guesdeja in Paula Lafarguea, leta 1890 pa [[Revolucionarna socialistična delavska stranka]] Jeana Allemana. Istočasno so nasledniki Louisa Augusta Blanquija, simbola revolucionarne tradicije, ustanovili Osrednji revolucionarni odbor, ki ga je vodil Édouard Vaillant. Poleg njih so bili tudi samozvani socialisti (Alexandre Millerand, [[Jean Jaurès]]), ki pa niso pripadali nobeni stranki.
 
Leta 1899 je udeležba Milleranda v kabinetu republikanca [[Pierre Waldeck-Rousseau|Waldeck-Rousseauja]] povzročila burno debato okoli tega, ali lahko socialisti sodelujejo v "buržoazni vladi". Tri leta kasneje so Jaurès, Allemane in ostali somišljeniki ustanovili [[Francoska socialistična stranka (1902)|Francosko socialistično stranko]], ki je podprla sodelovanje v vladi, medtem ko sta Guesde in Vaillant oblikovala [[Socialistična stranka Francije (1902)|Socialistično stranko Francije]], ki je temu nasprotovala. Leta 1905 sta se na "Svetovnem kongresu" ti dve stranki združili v novo [[Francoska sekcija delavske internacionale|Francosko sekcijo delavske internacionale]] (SFIO). Jaurès, vodja parlamentarne skupine in direktor strankinega časopisa L'Humanité, je bil njena najvplivnejša figura.
 
Stranka je bila umeščena med liberalce [[Radikalna stranka (Francija)|Radikalne stranke]] in revolucionarne sindikaliste, ki so nadzorovali delavske odbore. Cilj povezati socialiste v eno samo stranko je bil delno dosežen, nekateri izvoljeni predstavniki so se uprli pridružitvi SFIOu zagovarjajoč sodelovanje v vladi in ustanovili [[Republikansko-socialistična stranka|Republikansko-socialistično stranko]]. Skupaj z Radikalci, ki so želeli uveljaviti laicizem, je bil SFIO del Levega bloka, brez sedeža v vladi.
 
Francoski socialisti so bili strogo proti vojno razpoloženi, vendar se po umoru Jaurèsa leta 1914 niso mogli upreti valu militarizma, ki je sledil po izbruhu prve svetovne vojne. Utrpeli so hud razkol ob sodelovanju v medvojni vladi narodne enotnosti, po vojni pa so na volitvah 1919 doživeli hud poraz. Leta 1920 se je med kongresom v Toursu večina članov levega krila razšla s stranko, ustanovila [[Komunistična stranka Francije|Francosko sekcijo komunistične internacionale]] in se pridružila [[Vladimir Iljič Uljanov|Leninovi]] [[Kominterna|Tretji internacionali]]. Desno krilo [[Léon Blum|Léona Bluma]] je ostalo skupaj s stranko SFIO.
 
V letih 1924 - 1932 so se Socialisti povezali z Radikalci v "Kartel levice", vendar ponovno zavrnili sodelovanje v ne-socialističnih vladah [[Édouard Herriot|Herriot]] in [[Édouard Daladier|Daladiera]]. Te vlade so bile neuspešne zaradi razlik v vodenju gospodarske politike med socialisti in radikalci, kot tudi zaradi komunistov, ki so sledili politiki Sovjetske zveze zavračajoč podporo vladam s kapitalističnim gospodarstvom. Vprašanje možnosti sodelovanja v vladi z Radikalci je povzročil razkol med tako imenovanimi neosocialisti v začetku 30. let. Skupaj z Republikansko-socialistično stranko so se združili v [[Socialistična republikanska zveza|Socialistično republikansko zvezo]].
 
Leta 1934 so komunisti zamenjali noto in se z ostalimi levičarskimi strankami povezali v [[Ljudska fronta (Francija)|Ljudsko fronto]], ki je dve leti kasneje na volitvah zmagala. Blum je tako postal prvi ministrski predsednik iz stranke SFIO. Prav tako je bila SFIO prvič v svoji zgodovini deležna več glasov in sedežev kot Radikalna stranka in oblikovala sredinsko os levičarske parlamentarne večine. V letu dni je vlada sicer propadla zaradi gospodarske politike kot tudi zaradi vprašanja [[Španska državljanska vojna|Španske državljanske vojne]]. Padec Ljudske fronte je povzročil nov razkol v stranki SFIO, z odhodom njenega levega krila, ki ga je vodil Marceau Pivert, k [[Delavsko-kmečka socialistična stranka|Delavsko-kmečki socialistični stranki]]. Demoralizirana levica je razpadla nezmožna upirati se propadu [[Francoska Tretja republika|Tretje republike]] po vojaškem porazu 1940.
 
Po osvoboditvi Francije 1944 se je SFIO ponovno pojavila, tokrat v koaliciji z močnejšo Komunistično stranko (PCF), ki je postala največja levičarska stranka, in [[Ljudsko republikansko gibanje|krščansko demokracijo]] (MRP). Ta zveza je vzpostavila glavne elemente socialne blaginje Francoska [[Četrta republika|Četrte republike]], vendar ni preživela hladne vojne. Maja 1947 je socialistični ministrski predsednik [[Paul Ramadier]] zavrnil ministre PCF. Blum je predlagal izgradnjo "Tretje sile" z levo sredino in desno sredino proti Gaullistom in komunistom, vendar je bil njegov kandidat za vodstvo SFIO, Daniel Mayer, poražen od [[Guy Mollet|Guya Molleta]].
 
Mollet podprt z levim krilom stranke je govoril marksistični jezik brez spraševanja povezave s sredino in desno sredino. Njegovo vodstvo je bilo zamajano ob strankini razdelitvi na pol leta 1954 okoli vprašanja [[Evropska obrambna skupnost|Evropske obrambne skupnosti]], zaradi katerega je ta načrt propadel. Kasneje je Mollet s stranko zgradil levosredinsko koalicijo z [[Republikanska fronta (Francija)|Republikansko fronto]], ki je dobila večino na zakonodajnih volitvah 1956. Posledično je sicer postal ministrski predsednik, vendar je začel vpliv njegovi stranki padati, prav tako Radikalcem, levica pa tako ni mogla več priti blizu oblikovanju združene fronte. Represivna politika, ki jo je vodil Mollet v [[Alžirska vojna|Alžirski vojni]], njegova podpora k vrnitvi [[Charles de Gaulle|de Gaulla]] leta 1958 in podpora referendumu o ustavi [[Francoska Peta republika|Pete republike]] je stranko ponovno razdelila, ob tem je del odpadnikov ustanovil [[Združena socialistična stranka (Francija)|Združeno socialistično stranko]] (PSU). Leta 1959 se je stranka SFIO vrnila v opozicijo, diskreditirana s s svojo politiko v času Četrte republike je dosegla svoje dno v naslednjih nekaj letih.
 
Tako zaradi nasprotovanja načinu predsedniških volitev kot zaradi neizogibne ponovne izvolitve de Gaulla stranka ni imenovala svojega kandidata za predsednika v letu 1965. Posledično je podprla kandidaturo [[François Mitterrand|Françoisa Mitterranda]], nekdanjega ministra v Četrti republiki, ki je bil odločno anti-Gaullist. Podprt z vsemi levičarskimi strankami je dosegel dober rezultat in se soočil z de Gaullom v nepričakovanem drugem krogu, s čimer je postal voditelj nekomunistične levice.
 
Z namenom obstati med PCF, ki je vodila levico, in Gaullistično stranko, ki je vodila državo, so SFIO, Radikalci in levo-krilne republikanske skupine osnovale [[Zveza demokratične in socialistične levice|Zvezo demokratične in socialistične levice]] pod Mitterandovim vodstvom. Sledil je [[maj 1968]] in val divjih množičnih protestov, ki pa ga SFIO ni znala izkoristiti. Še več, po poraznih volitvah mesec dni kasneje je zlezla sama vase. Leto kasneje je njen kandidat Gaston Defferre na predsedniških volitvah zbral zgolj 5% glasov.
 
=== Ustanovitev PS in "Zveze levice" (1969–1981) ===
8.286

urejanj