Socialistična stranka (Francija): Razlika med redakcijama

Rocard je postal prvi tajnik stranke in bil smatran kot "naravni kandidat" za naslednje predsedniške volitve. Sklical je politični "veliki pok": sporazum s sredino in desno sredino, vendar so bili njegovi napori zaman. Leto kasneje je njegova stranka prejela le 14% glasov na volitvah v Evropski parlament, vsled tega je bil Rocard sestopljen s strani pisane koalicije, ki jo je vodil [[Henri Emmanuelli]], levo-krilni Mitterandist. Leto pred predsedniškimi volitvami se je PS spopadla z vodstveno krizo. Rocard je izgubil večino svojih privržencev, Fabius je bil oslabljen zaradi škandala z okuženo krvjo, vprašljivo je bilo predsednikovanje Emannuellija. Upanje nekaterih članov stranke se je preneslo na [[Jacques Delors|Jacquesa Delorsa]], predsednika Evropske komisije in favorita glede na ankete, vendar je slednji odklonil zaradi radikalizacije stranke, ki bi preprečila njegovo centristično strategijo. Lionel Jospin, ki je naznanil svojo politično upokojitev po izgubi parlamentarnega sedeža 1993, je prišel nazaj in predlagal vzeti zalogo Mitterandovega nasledstva. Prvič so bili sklicani člani stranke, da imenujejo svojega kandidata za predsednika. Z dobrimi znamenji na anketah, močno lojalnostjo stranki in z izkušnjami pri vladanju je Jospin porazil Emannuellija pri internem tajnem glasovanju. Na volitvah za predsednika države ga je sicer porazil Jacques Chirac, vendar so bili rezultati ocenjeni s strani stranke pozitivni, tako da se je vrnil nazaj v stranko kot njen prvi tajnik.
 
=== Jospin in "večinskaPluralna levica" (1995–2002) ===
Pred parlamentarnimi volitvami 1997 je PS rekonstruirala koalicijo z ostalimi levičarskimi strankami: PCF, [[Zeleni (Francija)|Zelenimi]], [[Radikalna stranka levice|Radikalno stranko levice]] in MDC. Tako imenovana Pluralna levica je na teh volitvah zmagala, Jospin pa postal ministrski predsednik tretje "sobivanjske vlade".
 
Njegova politika je bila na splošno napredna, vendar je imela le malo skupnega z demokratičnim socializmom. Zakoni Aubryjeve so skrajšali delovni čas na 35 ur tedensko, osnovano je bilo državno zdravstveno zavarovanje, medtem ko se je nadaljevala politika privatizacije. Vladajoča koalicija je oslabila po odstopu vodje MDC Chevènementa s položaja notranjega ministra zaradi nasprotovanja večji avtonomiji Korzike v letu 2000.
 
Predsedniške volitve 2002 so se osredotočile na temo negotovosti. Jospin, ponovno kandidat Socialistov, je bil izločen že v prvem krogu vsled več kandidatov iz levice, ki so mu odvzeli glasove. Ponovno je naznanil svoj odhod iz politike, stranka PS pa je pozvala svoje volilce, da podprejo v drugem krogu sicer desnosredinskega kandidata Chiraca v boju proti voditelju skrajno-desne [[Nacionalna fronta (Francija)|Nacionalne fronte]] [[Jean-Marie Le Pen|Le Penu]], ki je presenetljivo napredoval v drugi krog. Dva meseca kasneje je "Pluralna levica" izgubila še na parlamentarnih volitvah.
 
=== Šok po letu 2002 ===
8.286

urejanj