Socialistična stranka (Francija): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Mitterrandovo predsednikovanje (1981–1995): zgodovina |
|||
Vrstica 49:
je imel za starinskega in nerealističnega. Po drugi strani je Mitterand menil, da levica ne more zmagati brez povezave socialistov in komunistov. Leta 1979 je na kongresu v Metzu zmagal in bil kljub priljubljenosti Rocarda izbran za kandidata stranke PS na predsedniških volitvah 1981.
===
Leta 1981 je Mitterand na predsedniških volitvah porazil konzervativca [[Valéry Giscard d'Estaing|d'Estainga]] in postal prvi socialist [[Francoska Peta republika|Pete republike]], izbran za predsednika države. Razpustil je Narodno skupščino, ob njeni ponovni
vzpostavitvi pa so Socialisti prvikrat v njihovi zgodovini dobili absolutno večino sedežev. Plazovita zmaga Socialisticov je potekala na škodo tako desničarskih parlamentarnih strank, [[Zbor za Republiko|Zbora za Republiko]] (RPR) in [[Zveza za francosko demokracijo|Zveze za francosko demokracijo]] (UDF), kot levičarske PCF.
Mitterand je bil poslednji izvoljeni nacionalni voditelj v Evropi, ki je poskušal izvesti socialistično navdahnjene reforme s pospeševanjem dirigiranih gospodarsko načrtovanih trendov predhodnih konzervativnih vlad. Ministrski predsednik [[Pierre Mauroy]] je nacionaliziral banke , zavarovalnice in obrambno industrijo, v skladu s "skupnim programom" iz leta 1972. Kljub zvišanim delavskim plačam, zmanjšanju delavskih ur na teden na 39 in številnim drugim reformam se je gospodarska kriza nadaljevala. Reforme so med drugim vključevale odpravo smrtne kazni, uveljavitev solidarnostnega premoženjskega davka, proporcionalne zastopanosti delegatov pri volitvah (sicer uporabljene zgolj na volitvah 1986), decentralizacijo države, preklic liberalizacije cen za knjige, itd.
Z letom 1982 se je Mitterand soočil z možnostjo ohranjanja francoskega članstva znotraj Evropskega monetarnega sistema in s tem obvezanostjo države do evropske integracije, ali z nadaljevanjem socialističnih reform. Odločil se je za slednje začenši s strankinim sprejetjem privatnega tržnega gospodarstva. Leta 1984 je skupaj z drugim ministrskim predsednikom [[Laurent Fabius|Laurentom Fabiusom]] jasno opustil vse nadaljnje socialistične ukrepe. Zveza levice je s tem zamrla, ministri iz stranke PCF pa dali odpoved.
PS je izgubila večino ba volitvah v Narodno skupščino 1986, s čimer je bil Mitterand prisiljen "sobivati" s konzervativno vlado [[Jacques Chirac|Jacquesa Chiraca]]. Kljub temu je bil leta 1988 s programom "Združene Francije" znova izvoljen za presednika države. Za ministrskega predsednika si je izbral najpriljubljenejšega in zmernega med socialisti, Michela Rocarda. Njegov kabinet je vključeval štiri desno-sredinske ministre.
V času drugega mandata se je Mitterand osredotočil na zunanjo politiko in integacijo Evrope. Sklical je referendum za ratifikacijo Maastrichtskega sporazuma, notranjo politiko je prepustil ministrskim predsednikom, poleg Rocarda še [[Edith Cresson]] in [[Pierre Bérégovoy|Pierru Bérégovoyu]]. Stranko so prizadeli škandali okoli njenega financiranja, oslabljena je bila tudi zaradi boja med nasledniki "Mitterandizma".
Leta 1990, v času kongresa v Rennesu, se je "skupina Mitterandistov" razdelila na podpornike Laurenta Fabiusa in na prijatelje Lionela Jospina. Nadalje se je del levega krila stranke, ki ga je vodil Jean-Pierre Chevènement, odcepil vsled nasprotovanju Zalivski vojni in Maastrichtskemu sporazumu in ustanovil [[Državljansko in republikansko gibanje]] (MDC). Nazadnje je mnogo levičarjev bilo razočaranih z rezultati socialističnih vlad. Na volitvah 1993 se je stranka PS odrezala zelo slabo, vrnila se je na nivo njene predhodnice SFIO (v Narodno skupščino je bilo izvoljenih 53 delegatov v primerjavi z 260-imi v predhodnem mandatu).
Rocard je postal prvi tajnik stranke in bil smatran kot "naravni kandidat" za naslednje predsedniške volitve. Sklical je politični "veliki pok": sporazum s sredino in desno sredino, vendar so bili njegovi napori zaman. Leto kasneje je njegova stranka prejela le 14% glasov na volitvah v Evropski parlament, vsled tega je bil Rocard sestopljen s strani pisane koalicije, ki jo je vodil [[Henri Emmanuelli]], levo-krilni Mitterandist. Leto pred predsedniškimi volitvami se je PS spopadla z vodstveno krizo. Rocard je izgubil večino svojih privržencev, Fabius je bil oslabljen zaradi škandala z okuženo krvjo, vprašljivo je bilo predsednikovanje Emannuellija. Upanje nekaterih članov stranke se je preneslo na [[Jacques Delors|Jacquesa Delorsa]], predsednika Evropske komisije in favorita glede na ankete, vendar je slednji odklonil zaradi radikalizacije stranke, ki bi preprečila njegovo centristično strategijo. Lionel Jospin, ki je naznanil svojo politično upokojitev po izgubi parlamentarnega sedeža 1993, je prišel nazaj in predlagal vzeti zalogo Mitterandovega nasledstva. Prvič so bili sklicani člani stranke, da imenujejo svojega kandidata za predsednika. Z dobrimi znamenji na anketah, močno lojalnostjo stranki in z izkušnjami pri vladanju je Jospin porazil Emannuellija pri internem tajnem glasovanju. Na volitvah za predsednika države ga je sicer porazil Jacques Chirac, vendar so bili rezultati ocenjeni s strani stranke pozitivni, tako da se je vrnil nazaj v stranko kot njen prvi tajnik.
=== Jospin in "večinska levica" (1995–2002) ===
| |||