Mehčalec: Razlika med redakcijama

Prvi mehčalci so se razvili v začetku 20. stoletja, da bi preprečili grob občutek bombaža, ki nastane po sušenju. Bombažni mehčalci so običajno temeljili na [[Emulzija|emulziji]] vode in mila, ojlčnega [[olja]], koruznega olja ali olja iz loja. Sodobni mehčalci tkanin ponavadi temeljijo na kvarterni amonijevi [[Sol|soli]] z eno ali dvema dolgima alkilnima verigama. Druge kationske spojine izhajajo iz imidazola, nadomestnih aminskih soli, kvarterne amonijeve soli ali alkoksa. V začetnih formulacijah je bila ena izmed naj pogosteje uporabljenih spojin dimetil amonijev klorid (DHTDMAC). Anionski mehčalci in antistatična sredstva so lahko naprimer tudi soli monoestrov in diestri fosforjeve kisline in maščobnih alkoholov. Ti se pogosto uporabljajo skupaj s konvencionalnimi kationskimi mehčalci. Kationski mehčalci so nekompatibilni z anionsko površinsko aktivnimi snovmi.

Mehčalne [[Spojina|spojine]] se razlikujejo v afiniteti do različnih materialov. Nekateri so boljše za vlakna na osnovi [[Celuloza|celuloze]], drugi pa imajo večjo afiniteto do hidrofobnih [[Material|materialov]] kot so [[najlon]], polietilen, poliakrilnitrilina, itd. Novi mehčalci so sestavljeni iz spojine na osnovi [[Silikon|silikona]], ki deluje tako da navlaži vlakna. Prav tako se uporabljajo tudi [[Derivat|derivati]], ki vsebujejo funkcionalne skupine amid ali [[Amin|aminov]]. Te skupine pomagajo mehčalcem da se bolje vežejo s tkaninami. Ker so mehčalci sami pogosto hidrofobne narave, se pogosto pojavljajo v obliki emulzije. V zgodnjih formulacijah, so se [[mila]] uporabljala kot [[Emulgator|emulgatorji]]. Emulzije so običajno motne mlečne [[Tekočina|tekočine]]. Obstajajo pa tudi mikroemulzije kjer so [[Kapljica|kapljice]] hidrofobne faze bistveno manjše. Prednost mikroemulzije je povečana sposobnost manjših delcev, da prodrejo v vlakna. Drug pristop je z uporabo polimerne mreže.