Svetleča dioda: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
'''Svetleča [[dioda]]''' (angleška kratica '''LED''') je [[polprevodnik|polprevodniški]] [[elektronski element]]. Njene električne karakteristike so podobne navadni polprevodniški [[dioda|diodi]] s to razliko, da kadar prevaja [[električni tok|tok]], [[svetloba|sveti]]. Razlikujejo se po barvi, velikosti, obliki in električnih karakteristikah. [[Svetloba]], ki jo oddajajo ima valovno dolžino v ozkem pasu. Modro barvo so uspeli dobiti šele pred nekaj leti. Bela svetleča dioda je kombinacija rdeče, zelene in modre. [[Izkoristek]] svetleče diode je mnogo boljši kot pri žarnici z žarilno nitko. Bele svetleče diode velike sevalne moči napovedujejo bolj množično uporabo le-teh v razsvetljavi. Poleg boljšega izkoristka jih odlikuje tudi daljša življenjska doba, ki znaša okoli 50000 ur, za razliko od navadne [[žarnica|žarnice]], kjer je 1000 ur.
==Zgodovina ==
Pojav [[elektroluminiscenca|elektroluminiscence]] je v Markonijevih laboratorijih leta 1907 odkril angleški raziskovalec [[H. J. Round]]
V letu 1961 sta ameriška raziskovalca Robert Biard in Gary Pittman v Texax Instruments odkrila infrardeče sevanje galijevega arzenida (GaAs) pod vplivom električnega toka in patentirala infrardečo svetlečo diodo. Prvo uporabno svetlečo diodo z vidno rdečo svetlobo je v letu 1962 razvil Nick Holonyak ml., ki je delal pri General Electric Company (Kolonyak 1962). Njegov podiplomski študent M. George Craford je v letu 1972 iznašel prvo rumeno svetlečo diodo in za desetkrat izboljšal svetilnost rdeče in rdeče-oranžne diode (Perry 1995). Leta 1976 je T.P. Pearsall izdelal prvo visoko-svetilno svetlečo diodo, ki se je uporabila za prenos svetlobnih impulzov skozi svetlobna vlakna v komunikacijski tehnologiji.
Vrstica 20:
Svetleče diode sevajo svetlobo na principu sevanja trdnih teles. Bistvo delovanja je v oddajanju energije elektrona, ki iz vzbujnega višjega energetskega stanja atoma preide na nižje. Elektron odda energijo v obliki elektromagnetnega sevanja z določeno frekvenco. Če je frekvenca elektromagnetnega sevanja v vidnem polju, to zaznamo kot svetlobo. Efekt je znan kot elektroluminiscenca, barva svetlobe pa ustreza energiji fotona, ki je določena z energetskim korakom samega polprevodnika.
Svetleča dioda je sestavljena iz polprevodnega elementa, ki vsebuje nečistoče, ki na zaporni plasti povzročijo p-n spoj. Tok teče iz p-strani, torej iz [[anoda|anode]] proti [[katoda|katodi]], v nasprotni strani pa ne. Z napetostno razliko gnani elektroni in vrzeli potujejo proti spoju elektrod. Ko elektron zapolni vrzel, se sprosti energija v obliki fotona. Valovna dolžina oddane svetlobe je odvisna od snovi, ki tvorijo p-n spoj. V silicijevih in germanijevih diodah se elektroni in vrzeli spajajo brez oddajanja svetlobe, ker so zasnovani na indirektnih materialih zaporne plasti.
Svetleče diode so običajno zgrajene na nosilcu n-tipa, na katerega je pritrjena elektroda p-tipa, lahko pa je tudi obratno. Mnogo komercialnih vrst svetlečih diod je izdelanih na safirni podlagi, sploh GaN/InGaN svetleče diode.
| |||