Božo Vodušek: Razlika med redakcijama

'''Božo Vodušek''', [[Slovenci|slovenski]] [[pesnik]], [[prevajalec]], [[esejist]], [[jezikoslovec]] in [[jezikoslovecliterarni zgodovinar]], * [[30. januar]] [[1905]], [[Ljubljana]], † [[28. julij]] [[1978]], Ljubljana.

Božo Vodušek se je rodil kot četrti otrok in prvi sin dr. Božidarju Vodušku, ki je bil ugledni ljubljanski odvetnik, in Mariji r. Prelesnik, ki je skrbela za številno družino, saj je bilo v družini devet otrok. V Ljubljani je v letih 1912–19161912 in 1916 obiskoval osnovno šolo, 1916–1924med 1916 in 1924 pa [[klasična gimnazija|klasično gimnazijo]]. Leta 1924 se je vpisal na študij [[romanistika|romanistike]] na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti v Ljubljani]], vendar je večji del študija preživel v tujini – [[München|Münchnu]], [[Dunaj]]u, [[Pariz]]u in [[Praga|Pragi]]. V teh letih se je intenzivno zanimal za [[jezikoslovje]]. Leta 1928 je v [[Ljubljana|Ljubljani]] diplomiral iz francoske literature s teorijo in latinščine. Ker po dokončanem študiju ni dobil ustreznega delovnega mesta, se je vpisal še na pravno fakulteto, kjer je študij dokončal leta 1932. Na božič (1931) je spoznal Marijo Gorše, s katero sta se je leta 1941 tudi poročilaporočil, vendar pa zakonca nista imela otrok. Kot odvetniški pripravnik je bil med leti 1932–19391932 in 1939 v službi v Ljubljani, [[Višnja Gora|Višnji Gori]], na [[Ptuj]]u in v [[Maribor]]u, obenem pa je delal kot svobodni pisatelj. Avgusta 1939 je postal samostojni [[odvetnik]] v [[Črnomelj|Črnomlju]]. in to ostal do septembraSeptembra 1943, ko se je pridružil [[partizan]]om. Po vrnitvi, leta 1945, je v Ljubljani opravljal razna upravna dela. Od leta 1953 je bil znanstveni sodelavec v [[Inštitut za slovenski jezik|Inštitutu za slovenski jezik]] pri [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|SAZU]], kjer je leta 1958 postal načelnik leksikološke sekcije. To delo je opravljal do leta 1961. Leta 1962 se je začasno upokojil. Pred dokončno upokojitvijo, ki je nastopila leta 1973, se je ukvarjal predvsem z [[jezikoslovje]]m in s pesniško prevajalskimprevajanjem delompoezije. Zadnja leta svojega življenja je preživljal malo v Ljubljani in malo v [[Piran|Piranu]], kjer je imel stanovanje na Tartinijevem trgu.

Osrednji del Voduškovega ustvarjanja zavzemajo pesmi. Prve pesmi in prevode je objavil v rokopisnem dijaškem listu ''[[Plamen]]''. Med študijem je pesmi objavljal v ''[[Križ na gori (revija)|Križu na gori]]'' in pozneje ''[[Križu]]''. Sočasno je nekatere pesmi objavljal v ''[[Dom in svet|Domu in svetu]]'', kjer se je pridružil [[katoliški kulturni krog|katoliškemu kulturnemu krogu]] in v njem ostal do začetka tridesetih let. Zanj je objavljanje v ''[[Dom in svet|Domu in svetu]]'' pomenilo tudi pesniško uveljavitev. Po letu 1930 govorimo pri njem o t.i. zrelem obdobju. Iz [[ekspresionizem|ekspresionističnih]] pesniških začetkov se je v 30. letih preusmeril v intelektualno zahtevno kritično in [[satira|satirično]] poezijo nove stvarnosti, oblikovano v [[sonet]]ih in [[romanska balada|romanskih baladah]]. Najznačilnejše pesmi iz zrelega obdobja so ''[[Nezadovoljni Narcis]]'', ''[[Onstranski obup]]'', ''[[Pastel(Vodušek) |Pastel]]'', ''[[Začarani krog]]''. Po letu 1931 se je ločil od ''[[Dom in svet|Doma in sveta]]'' ter od katoliškega kulturnega kroga. Postal je najvidnejši predstavnik eksistencializma. Prehod od ekspresionizma v eksistencializem je izpeljal s pesmimi, objavljenimi v zborniku ''[[Krog (almanah)|Krog]]'': ''[[Pomladni veter]]'', ''[[Pesem ob ločitvi]]'', ''[[Zdravica v ranem jutru]]''. Leta 1934 je začel objavljati v ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnosti]]''. Od leta 1935 pa je objavljal samo še v ''[[Modra ptica (revija)|Modri ptici]]'', ''[[Ljubljanski zvon|Ljubljanskem zvonu]]'', ''[[Obzorja|Obzorjih]]''. Pesniška zbirka ''[[Odčarani svet]]'' je izšla 1939 vpri ''[[Modra ptica (revija)|Modri ptici]]''. Med drugo svetovno vojno in po njej v javnem življenju ni deloval. Znova je začel objavljati pesmi med leti 1950–19561950 in 1956. Pesmi ''[[Rojstvo Adamovo]]'', ''[[Ko smo Prometeji neugnani]]'', ''[[Bleščeča tihota visokega dne]]'', ''[[Odisejski motiv]]'' sodijo med najvišje dosežke [[povojna poezija|povojne poezije]]. Odrekel se je zvočnosti in mehki ritmičnosti novoromantičnega verza, zavrgel tudi patos [[ekspresionizem|ekspresionizma]] in si zgradil razumsko zapleten jezik z zamotano skladnjo. S slogom in verznim ritmom je prenovil klasične oblike, zlasti [[sonet]]. Leta 1967 je za svoje delo ''[[Izbrane pesmi]]'', ki so izšle leta 1966, dobil [[Prešernova nagrada|Prešernovo nagrado]].