Elizabeta Ogrska: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Stebunik (pogovor | prispevki)
urejanje
IP 213 (pogovor | prispevki)
pp
Vrstica 9:
|image= Biserica Minoritilor din Cluj - Sf. Elisabeta de Thuringia.jpg
|imagesize=250px
|caption=Sveta Elizabeta Ogrska – minoritska cerkev v Klužu ([[Cluj]]u - ([[Romunija]])
|birth_place=[[Sárospatak]] (ali [[Bratislava|Pozsony]]), [[Ogrsko kraljestvoOgrska]] (danes [[Bratislava]], [[Slovaška]])
|death_place=[[Marburg]], [[Kneževina]] [[Turingija]], [[Sveto rimsko cesarstvo]] (danes [[Hessen]], [[Nemčija]])
|titles=[[vdova]] in [[tretji red|tretjerednica]]
|beatified_date=[[Tridentinski koncil|predtridentinsko obdobje]]
Vrstica 21:
|attributes= vrtnice, krona, košara s kruhom, vrč z vodo
|patronage= bolnice, bolniške sestre, peki, begunci, brezdomci, reveži, kneginje, vdove, tretjeredniki, Karitas.
|major_shrine=[[Elizabeta|Elizabetina]] [[cerkev]] [[Marburg]]
|suppressed_date=
|issues=
}}
 
'''Elizabeta Ogrska''', [[Madžari|madžarsko]]-[[Nemci|nemško]]-[[Slovenci|slovenska]] [[svetnica]], [[vdova]], [[tretji red|tretjerednica]] in [[dobrodelnica]], * [[7. julij|7. julija]] [[1207]], [[Sárospatak]] (ali [[Bratislava|Pozsony]]), [[Ogrsko kraljestvoOgrska]] (danes [[Bratislava]], [[Slovaška]]) † [[17. november|17. novembra]] [[1231]], [[Marburg]] ([[Kneževina]] [[Turingija]], [[Sveto rimsko cesarstvo]], (danes pokrajina [[Hessen]], [[Nemčija]])
 
== Življenje ==
Vrstica 32:
 
=== Otroštvo, mladost in poroka ===
Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila 7. julija 1207 na [[Ogrska|Ogrskem]] očetu kralju [[Andrej II. ArpadovičOgrski|Andreju II.]] in materi [[Gertruda Andeška|Gertrudi Andeški]] <ref>Gertruda Andechs-Meranski je izhajala iz plemiške družine, ki je imela obsežno posest na naših tleh današnje Slovenije s središčem v [[Kamnik]]u. Njen oče je bil istrski in kranjski mejni grof [[Bertold VI. Andeški]]</ref> Starši so mali princezi oskrbeli krščansko vzgojo. Zelo rada je molila in bilo ji je v veliko veselje, če je mogla kaj podariti revežem. Nekega dne jo je pri ogrskemu kralju zaprosil za svojega sina mejni grof [[Herman Turingijski]], da bi jo vzgajali na knežjem dvoru za bodočo ženo njegovemu sinu.<ref>{{navedi knjigo|author=Österreichische Leo-Gesellschaft|title=''Biblische Geschichte und Geschichte der katholischen Kirche''|page=232}}</ref>
<ref>{{navedi knjigo|author=Österreichische Leo-Gesellschaft|title=''Biblische Geschichte und Geschichte der katholischen Kirche''|page=232}}</ref>
 
Komaj štiriletno so jo torej 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom [[Ludvik IV. Turingijski|Ludvikom IV.]] in odtlej je živela na gradu [[Wartburg]] v [[Turingija|Turingiji]]. Poročila se je leta 1221, ko ji je bilo štirinajst let. Že naslednje leto je rodila prvega otroka, sina Hermana, dve leti kasneje hčerko Zofijo, tri leta za njo pa še hčerko Gertrudo. Ta se je rodila po očetovi smrti.
 
=== Moževa smrt in hude posledice ===
Mož Ludvik je namreč poleti 1227 odpotoval na [[Laškov (dežela)|Laško]]Italijo, da bi se na strani cesarja [[Friderik II. Hohenstaufen|Friderika II.]] udeležil načrtovane [[križarske vojne|križarske vojske]]; še preden se naj bi vkrcal na ladjo za [[Palestina|Palestino]], je zbolel za nalezljivo boleznijo in umrl istega leta v [[Otranto|Otrantu]]. Ko je Elizabeta za to zvedela, je strta od bolečine glasno jokala: »Moj Bog! Zame je konec sveta; svet mi ne pomeni ničesar več!« Šele po nekaj tednih se je malo potolažila. Prišla pa je nova preizkušnja: sorodniki so se začeli do nje vesti tako osorno, da je raje zapustila grad Wartburg in se iskala zavetja v vasici [[Eisenach]], kjer se je nihče ni upal sprejeti na stanovanje. Končno se je vselila s tremi otročički v svinjak; mislila je na [[Jezus Kristus|Jezusa]], ki se je tudi rodil v hlevu. Vsakdanji kruh zase in za otroke si je morala preskrbeti s trdim delom – vendar ni obupavala, ampak hodila vsak dan zgodaj zjutraj k maši.
 
Mož Ludvik je namreč poleti 1227 odpotoval na [[Laško (dežela)|Laško]], da bi se na strani cesarja [[Friderik II. |Friderika II.]] udeležil načrtovane [[križarske vojne|križarske vojske]]; še preden se naj bi vkrcal na ladjo za [[Palestina|Palestino]], je zbolel za nalezljivo boleznijo in umrl istega leta v [[Otranto|Otrantu]]. Ko je Elizabeta za to zvedela, je strta od bolečine glasno jokala: »Moj Bog! Zame je konec sveta; svet mi ne pomeni ničesar več!« Šele po nekaj tednih se je malo potolažila. Prišla pa je nova preizkušnja: sorodniki so se začeli do nje vesti tako osorno, da je raje zapustila grad Wartburg in se iskala zavetja v vasici [[Eisenach]], kjer se je nihče ni upal sprejeti na stanovanje. Končno se je vselila s tremi otročički v svinjak; mislila je na [[Jezus Kristus|Jezusa]], ki se je tudi rodil v hlevu. Vsakdanji kruh zase in za otroke si je morala preskrbeti s trdim delom – vendar ni obupavala, ampak hodila vsak dan zgodaj zjutraj k maši.
 
Razmere so se popravile, ko so se vrnili soborci pokojnega moža in prisilili sorodnike, da so ji odstopili njen delež. Vrnila se je nazaj; vendar je spomladi 1228 svojevoljno zopet zapustila grad; preselila se je v [[Marburg]] v [[Hessen]]u. Otroke je dala v oskrbo, sama pa se je popolnoma posvetila bolnikom in revežem.<ref>{{navedi knjigo|author= A. Schütz |title=''Szentek élete az év minden napjára III''|page=229-235}}</ref>
 
=== Skrb za reveže in bolnike ===
Živela je zelo skromno kot tretjerednica. Na [[Veliki petek]] se je z rokami na oltarju frančiškanske cerkve v Marburgu odpovedala vsemu posvetnemu blišču. Otroke je dala Z veliko vnemo se je posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi [[bolnišnica|bolnišnico]], kjer je zbrala najrevnejše bolnike ter jim potrpežljivo stregla. Njen spovednik [[Konrad iz Marburga]], ki je napisal njen prvi življenjepis, jo slavi kot tolažnico ubogih in okrepčevalko lačnih. V njem med drugim piše:
 
Živela je zelo skromno kot tretjerednica. Na [[Veliki petek]] se je z rokami na oltarju frančiškanske cerkve v Marburgu odpovedala vsemu posvetnemu blišču. Otroke je dala Z veliko vnemo se je posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi [[bolnišnica|bolnišnico]], kjer je zbrala najrevnejše bolnike ter jim potrpežljivo stregla. Njen spovednik [[Konrad iz Marburga]], ki je napisal njen prvi življenjepis, jo slavi kot tolažnico ubogih in okrepčevalko lačnih. V njem med drugim piše:
<blockquote> »Kljub njenim številnim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že vse, kar so mislili, da ima, last revežev.« <ref>{{navedi knjigo|author= S. Čuk |title=''Svetnik za vsak dan''|page=221}}</ref>
</blockquote>
Vrstica 52 ⟶ 49:
[[File:Bitschnau-863 Elisabeth-pic-sepia.jpg|thumb|Sveta Elizabeta skrbi za bolnike]]
[[File:Rosenwunder.jpg|thumb|Elizabeta in čudež z [[vrtnice|vrtnicami]].]]
Umrla je, stara komaj 24 let, 17. novembra 1231. Na njenem grobu sonaj bi se že naslednji dan po pogrebu začeli goditi čudeži, zato jo je [[papež Gregor IX.]] 28. maja 1235 razglasil za svetnico, kar je doživel na veliko radost tudi njen oče [[Andrej II. JeruzalemčanOgrski]],<ref>Andrej II. Jeruzalemčan, Katoliški ali Viteški (Arpadovič); * 1177 Estergom, vladal 1205-1235; †21. septembra 1235 Eger. Znan je po svojem neurejenem, bojevitem in prepirljivem značaju, pa tudi po [[zlata bula|zlati buli]] izdani 1222, ki je dala več pravic velikašem in je ostala v veljavi vse do leta 1848.</ref>ki je umrl še isto leto.
 
Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi [[Karitas]].
 
=== Legenda o [[vrtnica|vrtnicah]] ===
Elizabeto večkrat predstavljajo z vrtnicami[[vrtnica]]mi v predpasniku ali košari. Povod za to je legenda, po kateri je Elizabeta tudi po moževi smrti skrbela za reveže. Nekoč je svojim oskrbovancem nesla kruha v predpasniku in se srečala s tastom [[Raspe Henrik Raspe|Henrikom]]. Na njegovo vprašanje kaj da nosi v predpasniku, je odgovorila, da nosi vrtnice, da ji ne bi prepovedali dobrodelnodobrodelnega delovanjedelovanja. Ko je predpsnikpredpasnik razširila, so notri videli res sredi mrzle zime dišeče in cvetoče vrtnice.
:Ponekod se sreča triletna z očetom ali kasneje z možem.
 
Predstavljajo jo tudi z vrčem, iz katerega daje revežem piti, ali s palmo, ki je znamenje zmage nad vabami tega sveta.
 
== Ocena ==
Vrstica 82 ⟶ 76:
== Opombe ==
{{opombe|2}}
 
== Zunanje povezave ==
[http://www.geni.com/people/%C3%81RP%C3%81D-h%C3%A1zi-II-Andr%C3%A1s-Andrew-II-King-of-Hungary/6000000001594051535 Kralj Andrej II. Arpadovič * II. András / Andrew/ / Andrija of Hungary ÁRPÁD(házi), King (1177 - 1235)]
 
{{lifetime|1207|1231|Elizabeta, Ogrska}}
[[Kategorija:Svetniki]]
[[Kategorija:Svetniki]]
[[Kategorija:Madžarski rimokatoličani]]
[[Kategorija:Nemški rimokatoličani]]
[[Kategorija:Slovenski rimokatoličani]]
[[Kategorija:Karitativni delavci]]
[[Kategorija:Tretjerednice]]