Božo Vodušek se je rodil kot četrti otrok in prvi sin dr. Božidarju Vodušku, ki je bil ugledni ljubljanski odvetnik, in Mariji r. Prelesnik, ki je skrbela za številno družino, saj je bilo v družini devet otrok. V Ljubljani je v letih 1912–1916 obiskoval osnovno šolo, od 1916–1924 pa [[klasična gimnazija|klasično gimnazijo]]. Leta 1924 se je vpisal na študij [[romanistika|romanistike]] na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti v Ljubljani]], vendar je večji del študija preživel v tujini – [[München|Münchnu]], [[Dunaj]]u, [[Pariz]]u in [[Praga|Pragi]]. V teh letih se je intenzivno zanimal za [[jezikoslovje]]. Leta 1928 je v [[Ljubljana|Ljubljani]] diplomiral iz francoske literature s teorijo in latinščine. Ker po dokončanem študiju ni dobil ustreznega delovnega mesta, se je vpisal še na pravno fakulteto, kjer je študij dokončal leta 1932. Na božič (1931) je spoznal Marijo Gorše, s katero sta se leta 1941 tudi poročila, vendar pa zakonca nista imela otrok. Kot odvetniški pripravnik je bil med leti 1932–1939 v službi v Ljubljani, [[Višnja Gora|Višnji Gori]], na [[Ptuj]]u in v [[Maribor]]u, obenem pa je delal kot svobodni pisatelj. Avgusta 1939 je postal samostojni [[odvetnik]] v [[Črnomelj|Črnomlju]] in to ostal do septembra 1943, ko se je pridružil [[partizan]]om. Po vrnitvi, leta 1945, je v Ljubljani opravljal razna upravna dela. Od leta 1953 je bil znanstveni sodelavec v [[Inštitut za slovenski jezik|Inštitutu za slovenski jezik]] pri [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|SAZU]], kjer je leta 1958 postal načelnik leksikološke sekcije. To delo je opravljal do leta 1961. Leta 1962 se je začasno upokojil. Pred dokončno upokojitvijo, ki je nastopila leta 1973, se je ukvarjal predvsem z [[jezikoslovje]]m in s pesniško prevajalskim delom. Zadnja leta svojega življenja je preživljal malo v Ljubljani in malo v [[Piran|Piranu]], kjer je imel stanovanje na Tartinijevem trgu.
