Janez Potočnik (slikar): Razlika med redakcijama

 

== Življenje in delo ==

Po Erbergovem poročilu (1836) je bil Janez [[gluhonemost|gluhonem]], vendar se zdi, da ne gre za popolno gluhonemost: naučil se je doma gladko pisati. Pri kom in kje se je učil risati in slikati, ni znano. Domneva se, da se je izučil na [[Dunaj|dunajski]] akademiji ali da se je učil v dunajski gluhonemnici in kasneje šolal še v [[Ljubljana|Ljubljani]] pri [[Janez Valentin Metzinger|Metzingerju]]. Edina opora za sklepanje o Potočnikovi umetniški izobrazbi je 37 njegovih risb v [[Narodna galerija Slovenije|Narodni galeriji]]. Med njimi je ena (v zbirki pod št. 34) označena z letnico 1776. Ko je izdelaval te risbe, star okoli 27 let, ni bil diletant ali samouk, marveč že šolan slikar. Vendar risbe pričajo, da je bila njegova umetniška vzgoja precej primitivna, nekaka domača šola: antične kipe (v zbirki pod št. 1–12) je risal po reprodukcijah, najbrž bakrotiskih; ko se je vadil v spoznavanju človeškega telesa, si moral često pomagati s tujimi risbami (v zbirki pod št. 13–22), le včasih je imel original (model) pred seboj (v zbirki pod št. 23–37). Hkrati pa je razvidno, da to šolanje ni bilo samouštvo, zakaj vzorci so dobro, nekako metodično izbrani in kažejo zanesljivo smer umetniške vzgoje, ki bi si je samouk ne mogel dati. Tu je morala pomagati umetniška osebnost, ki je mladeniču tudi priskrbela možnost, da je risal [[Akt (umetnost)|akte]] po modelu. Iz tega se sme sklepati, da je Potočnik delal v neki umetniški delavnici, v kateri, se še ne da z gotovostjo trditi. Med risbami je tudi risba za [[portret]] barona [[Michelangelo Zois|M. Zoisa]] (oče [[Žiga Zois|Ž. Zoisa]]), neposredna priprava za oljnato sliko. Pomankanje umetniške vzgoje, povzročene zaradi njegove telesne hibe, je poglavitni vzrok, da se ni mogel razviti v celega mojstra. Delal je do visoke starosti. Število njegovih slik, zlasti cerkvenih, je veliko. Med portreti je tudi slika njegovega brata Jožefa.

 

 

== Viri ==

{{opombe}}