Rudolf Maister: Razlika med redakcijama

'''Rudolf Maister-Vojanov''' [rúdolf máister-vojánov], [[Slovenci|slovenski]] [[pesnik]], [[general]] in [[borec]] za [[severna meja|severno mejo]], * [[29. marec|29. marca]] [[1874]], [[Kamnik]], [[Slovenija]] (tedaj [[Avstro-Ogrska]]), † [[26. julij]]a [[1934]], [[Unec]] pri [[Rakek]]u, Slovenija (tedaj [[Kraljevina Jugoslavija]]).

Kot častnik je služboval in spoznaval različne kraje ter dežele [[Avstro-Ogrska|habsburške monarhije]]., Poznejekar mu je to koristilo pri [[boj za severno mejo|bojih za severno mejo]] ter pri določitvi meje z [[Avstrija|Avstrijo]] in [[Italija|Italijo]]. Leta [[1903]] se je šolal v armadni strelski šoli v [[Bruck na Leithi|Brucku na Leithi]] in se usposobil za orožarskega častnika. LetaŠolanje je leta [[1907]] se je izpopolnjevalnadaljeval na častniški šoli v [[Gradec|Gradcu]] in napredoval v [[stotnik]]a.

Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marico Stergarjevo, hčerko znanega ljubljanskega zdravnika. S svojim znanjem [[francoščina|francoščine]] je kasneje pomagala možu pri pogovorih s častniki [[antanta|antante]] v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908). Sin Hrvoj je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, pozneje pa je končal ekonomsko univerzo na Dunaju. Sin Borut je končal realko in postal gradbeni inženir.

[[7. december|7. decembra]] [[1914]] so premestili Maistra v [[Maribor]] in mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru. [[21. junij|21. junija]] [[1916]] je postal začasni poveljnik okrožnega poveljstva črne vojske v Mariboru. Zaradi ovadbe [[Nemci|nemških]] [[nacionalist]]ov so ga [[8. marec|8. marca]] [[1917]] premestili v [[Gradec]], tam je bil povišan v [[major]]ja. PoznejeVrnil se je vrnil v Maribor, kjer so ga [[1. julij]]a 1917 so ga imenovali za stalnega poveljnika črne vojske številka 26,. kjerTu je bilostal do razpada [[monarhija|monarhije]].

[[20. november|20. novembra]] 1918 so ustanovili ''[[mariborski pešpolk]]''. Z njim je nastala prva [[slovenska vojska (1918-19)|redna slovenska vojska]] s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. [[23. november|23. novembra]] 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo. [[27. november|27. novembra]] 1918 so Maistrove enote zasedle [[Špilje]], nato pa še [[Radgona|Radgono]], [[Cmurek]], [[Lučane]], [[Radlje]] (Marenberg) in [[Muta|Muto]]. Malgajeva skupina iz [[Celje|Celja]] je zasedla [[Mežiška dolina|Mežiško dolino]], nato pa [[Pliberk]] in [[Velikovec]]. Enota iz Ljubljane je zasedla [[Dravograd]], [[Labot]] in [[Šentpavel]]. Vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, ki sta jo [[27. november|27. novembra]] 1918 podpisala [[polkovnik]] [[Rudolf Passy]] in general Rudolf Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do [[Šmohor]]ja pri [[Beljak]]u. Te pogodbe nista priznali deželni vladi [[Štajerska|Štajerske]] in [[Koroška (zvezna dežela)|Koroške]], pa tudi [[Narodna vlada]] v [[Ljubljana|Ljubljani]] ne. [[14. januar]]ja [[1919]] je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, [[4. februar]]ja 1919 pa v Radgoni. [[13. februar]]ja je bilo podpisano [[premirje]].

[[27. januar]]ja [[1919]] je prišla v [[Maribor]] [[Združene države Amerike|ameriška]] [[vojaštvo|vojaška]] [[delegacija]] pod vodstvom podpolkovnika [[Sherman Miles|Shermana]] Milesa. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meja. Po nemških virih naj bi bil Maister odgovoren za smrt 13 civilistov, ker je istega dne pred prihodom ameriške delegacije ukazal odpreti ogenj na množico 10.000 Spodnještajercev, ki so z nemškimi in avstrijskimi zastavami izražali svojo voljo, da bi Maribor ostal nemško mesto pod avstrijsko oblastjo (t. i. [[Mariborska krvava nedelja]]).

Na Uncu pri Rakeku, je generala Maistra zadela kap, za njenimi posledicami pa je [[26. julij]]a [[1934]] umrl. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v [[Maribor]] se mu je v [[Ljubljana|Ljubljani]] in [[Celje|Celju]] poklonila velika množica ljudi.