Čarovniški proces: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Artelind (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: [[File:Manuscript_witch_trial_marija_shusharek_1701_p1.gif|thumb|right|Prva stran zapisnika čarovniškega procesa proti Mariji Češarek, gospostvo [[Občina Ribnica|Ribnic...
(ni razlike)

Redakcija: 18:38, 8. november 2011

Čarovniški proces je naziv za sodni postopek proti osebam, ki so bile obtožene čarovništva. Čarovništvo je bilo hujše kaznivo dejanje, ki se je pojavilo v Evropi v srednjem veku, v katerem so bile obtožbe večinoma povezane z zlobnimi duhovi, hudičem, slabo letino ter vplivom na vremenske razmere. Razlog za obtožbe je bil pogosto maščevalne narave, saj so ljudje čarovnicam pripisovali krivdo za neurja, točo in druge vremenske neprilike. Med preganjanimi je bilo največ žensk, medtem ko je bilo moških manj, za sojenje v čarovniških procesih pa je bilo pristojno deželsko sodišče, pri katerem je bil trajno nameščen krvni sodnik.

Prva stran zapisnika čarovniškega procesa proti Mariji Češarek, gospostvo Ribnica, 1701

Prvi čarovniški proces na Slovenskem je potekal leta 1427 v Celju proti Veroniki Deseniški, najhujša preganjanja pa so bila v drugi polovici 17. stoletja. Odločilen vpliv na prenehanje čarovniških procesov so imele reforme vladarice Marije Terezije. Leta 1740 je zahtevala, da vse čarovniške procese v habsburških dednih deželah predložijo v njeno osebno odločitev. V tem obdobju so se čarovniški procesi tudi končali, čeprav je kazenski zakon Marije Terezije iz leta 1768 še omenjal čarovništvo kot kaznivo dejanje.

Potek čarovniškega procesa

Postopek je vodil krvni sodnik, ki je moral biti vedno osebno prisoten. Izvajal se je za zaprtimi vrati s prisedniki, bil je inkvizitoren (izhajal pa je iz domneve krivde, obtožena oseba ni imela možnosti obrambe), trajal pa je lahko več dni. V procesu so iskali čarovniška znamenja, za kar so uporabljali različne mučilne metode (npr. stol s konicami na sedalu). Zaradi hudega mučenja so obtoženci dejanje običajno hitro priznali, priznanje pa je bilo v čarovniških postopkih najpomembnejši dokaz. Obsojence so pogosto kaznovali s smrtjo (sežig na grmadi), v 18. stoletju pa so izrekali tudi milejše kazni.

Glej tudi

Viri

  • M.Košir, A.Volasko: Čarovnice: predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah (Ljubljana, 1995).(COBISS)
  • Fran Jaklič: Zadnja na grmadi (Celje, 2001).(COBISS)