Prosto plezanje: razlika med redakcijama

dodanih 559 zlogov ,  pred 15 leti
brez povzetka urejanja
 
== Zgodovina prostega in športnega plezanja==
Po drugi svetovni vojni pa so [[alpinist|alpinisti]] plezali večinoma tehnične smeri. Tako je bilo ob pomoči »pretiranega« števila [[klin|klinov]] preplezanih veliko previsnih sten. To je plezanje prignalo do absurda, saj so si smeri postajale vse podobnejše in dolgočasnejše, plezanje pa je postajalo stereotipno in monotono. Alpinisti so kmalu ugotovili, da to ni najbolje za razvoj [[alpinizem|alpinizma]] oziroma plezanja nasploh, zato so se začeli nagibati k načinu, ki so ga iz [[ZDA]] prinesli najboljši plezalci - to je bil tako imenovani »clean climbing« (čisto plezanje). Medtem ko so na eni strani alpinisti »clean climbing« pojmovali bolj kot način, da se med plezanjem ne poškoduje stene, pa se je na drugi strani začel razvijati povsem nov način skalnega plezanja, imenovan »free climbing« ali '''prosto plezanje'''.
 
Prosto plezanje se je razvilo ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja.
Takrat se je pozomost alpinistov preusmerila s čistih prvenstvenih vzponov na vrhove in s smeri po grebenih in lažjih stenah na plezanje dotlej še nepreplezanih vzhodnoalpskih sten. Prvi poskusi v teh strmih stenah so bili na [[Bavarska|Bavarskem]], [[Tirolska|Tirolskem]] in v italijanskih [[Dolomiti|Dolomitih]]. Skoraj hkrati pa se je prosto plezanje razvijalo v peščenjakih ob reki Labi in na balvanih pariškega parka [[Fontainebleu]] ter onkraj Atlantika.
Takrat se je pozomost alpinistov preusmerila s čistih prvenstvenih vzponov na vrhove in s smeri po grebenih in lažjih stenah na plezanje dotlej še nepreplezanih vzhodnoalpskih sten. Prvi poskusi v teh strmih stenah so bili na Bavarskem, Tirolskem in v italijanskih Dolomitih. Skoraj hkrati pa se je prosto plezanje razvijalo v peščenjakih ob reki Labi in na balvanih pariškega parka Fontainebleu ter onkraj Atlantika. Športno plezanje se je razvilo iz prostega plezanja in je najvamejša oblika prostega plezanja. Gre za podobno dejavnost, morda je razlika le v tem, da se športno pleza večinoma v nižjih stenah in krajših plezalnih smereh oziroma na urejenih plezališčih ter na tekmovanjih, na umetno postavljenih stenah, pri čemer je za varnost poskrbljeno s posebnimi vijaki - svedrovci, ki zdrže tudi več sto kilogramov obremenitve. Razvijati se je začelo ob koncu dvajsetega stoletja. Približno hkrati se je razvilo v ZDA, Franciji, Zahodni Nemdji in Angliji. V ZDA so v prvih letih plezali predvsem s sprotnim nameščanjem varoval, kot so zatiči in metulji; zatikali so jih v skalne razpoke in razčlembe, da bi ob morebitnem padcu preprečili telesne poškodbe. Tako je leta 1979 Toni Yaniro, eden najboljših ameriških plezalcev tistega časa, preplezal znamenito smer Grand lllusion, ocenjeno s 5.13c, kar je bila takrat najtežja prosto preplezana smer na svetu. V Evropi lahko imamo za očeta športnega plezanja Kurta Alberta, ki si je zamislil in uveljavil oznako rdeča pika in z njo označil vzpon, ki je bil od začetka do konca smeri preplezan prosto - v vodstvu in brez padca. Tradicijo plezanja z rdečo piko je nadaljeval »njegov učenec« in pozneje eden najboljših športnih plezalcev vseh časov, Wolfgang Guellich. V Evropi so v začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja klasične kline nadomestili svedrovci. Urejati so začeli varna naravna plezališča, namenjena izključno športnemu plezanju. Smeri so tako postajale vamejše, varovanje preprostejše, težavnostna stopnja se je zvišala, športno plezanje in zanimanje zanj pa sta se začela razvijati tako bliskovito, kot so pričakovali le redki.
V Slovenijo sta prosto plezanje prinesla Iztok Tomazin in Borut Bergant. Leta 1978 sta kot gosta ameriškega planinskega društva (American Alpine Club) obiskala Ameriko in se v 38 dneh, kolikor je trajal njun obisk, seznanila s takrat najboljšimi ameriškimi prostimi plezalci, s plezalno tehniko in etiko, ki ima pri prostem plezanju poseben pomen. Bergant se je pozneje posvetil zgolj alpinizmu, Tomazina pa je način razmišljanja ameriških plezalcev tako prevzel, da je zamisel o prostem plezanju širil po Sloveniji, zato ga lahko imamo za pionirja prostega plezanja pri nas. Z Matjažem Ivnikom sta opravila številne prve proste ponovitve v naših Alpah. Tomazin je bil tudi prvi Slovenec, ki mu je v tistem času uspelo prosto preplezati smer, ocenjeno s VII+, danes ocenjeno celo z VIII-. Takrat so se s prostim plezanjem ukvarjali še Lidija Painkiher, Nuša Romih, Ines Božič, Jelka Tajnik, Željko Perko, Franček Knez, Janez Skok, Tadej Slabe, Igor Škamperle, Bojan Leskovšek, Rok Kolar, Andrej Kokalj, Srečo Rehberger, Tomo Česen in drugi. Začeli so urejati prva plezališča (Črni Kal, Osp, Dolžanova soteska, Vipava ...) in prirejati tekmovanja.
 
Prvo mednarodno tekmovanje je bilo leta 1985 v Bardonecchi pri Torinu. Na njem so nas zastopali Vili Guček, Metod Škarja in Cveto Jagodic. Kljub ugovorom nekaterih starejših plezalcev, češ da gre za amerikanizacijo plezanja, je šlo prosto plezanje povsem svojo pot. To, da ostaja neločljiv del alpinizma, sta po neposrednem televizijskem prenosu dokazala Srečo Rehberger in Tadej Slabe, ki sta leta 1986 v Ospu prosto preplezala smer Goba. To je bila medijsko najodmevnejša predstavitev prostega plezanja pri nas in celo v Evropi. Prvo uradno državno prvenstvo v športnem plezanju (v takratni skupni državi Jugoslaviji), ki je bilo organizirano po pravilih UIAA (Mednarodne zveze planinskih in plezalnih zvez) in je potekalo v Sloveniji, je bilo leta 1988 v Ospu. Udeležilo se ga je 60 tekmovalcev. Najvišji mesti sta dosegla Simona Škarja in Vili Guček. Pozneje so se začela tekmovanja počasi umikati v pokrite dvorane, na umetne plezalne stene. Športno plezanje je postalo zanimiv, privlačen in predvsem varen šport, za katerega se je odločalo vse več mladih.
Tako so se po osamosvojitvi Slovenije navrhu najboljših slovenskih športnih plezalcev začela vrstiti povsem nova imena (Aljoša Grom, Matej Mejovšek, Jure Golob, Tomaž Valjavec, Luka Zazvonil, Klemen
Bečan, Urh Čehovin, Matej Sova, Blaž Rant, Metka Lukančič, Martina Čufar, Natalija Gros, Nastja Guzzi, Maja in Katja Vidmar, Saša Truden, Eva Tušar, Lučka Franko, Katja Planinc...). Od predhodnikov so se razlikovali predvsem po tem, da njihova temeljna dejavnost ni bil alpinizem, temveč samo športno plezanje. Z uvedbo tekmovalnega sistema za državno prvenstvo v mlajših, srednjih in članskih kategorijah, z načrtnim delom z mladimi ter z dobro in sistematično vadbo se je začel rojevati nov rod plezalcev. Potrditev, da spada Slovenija v sam svetovni vrh športnega plezanja, je bila zmaga Martine Čufar leta 2001 v Kranju. Leta 2002 sta se ji z odličnim drugim in četrtim mestom pridružili še Natalija Gros in Maja Vidmar. V letu 2003 pa so slovenske plezalke in plezalci z nekaj
izvrstnimi uvrstitvami dokazali, da resnično spadajo v sam vrh športnega plezanja.
 
{{working}}
 
 
 
Takrat se je pozomost alpinistov preusmerila s čistih prvenstvenih vzponov na vrhove in s smeri po grebenih in lažjih stenah na plezanje dotlej še nepreplezanih vzhodnoalpskih sten. Prvi poskusi v teh strmih stenah so bili na Bavarskem, Tirolskem in v italijanskih Dolomitih. Skoraj hkrati pa se je prosto plezanje razvijalo v peščenjakih ob reki Labi in na balvanih pariškega parka Fontainebleu ter onkraj Atlantika. [[Športno plezanje]] se je razvilo iz prostega plezanja in je najvamejša oblika prostega plezanja. Gre za podobno dejavnost, morda je razlika le v tem, da se športno pleza večinoma v nižjih stenah in krajših plezalnih smereh oziroma na urejenih plezališčih ter na tekmovanjih, na umetno postavljenih stenah, pri čemer je za varnost poskrbljeno s posebnimi vijaki - svedrovci, ki zdrže tudi več sto kilogramov obremenitve. Razvijati se je začelo ob koncu dvajsetega stoletja. Približno hkrati se je razvilo v ZDA, [[Francija|Franciji]], [[Zahodna Nemčija|Zahodni NemdjiNemčji]] in [[Anglija|Angliji]]. V ZDA so v prvih letih plezali predvsem s sprotnim nameščanjem varoval, kot so [[zatič|zatiči]] in [[metulj_(plezanje)|metulji]]; zatikali so jih v skalne razpoke in razčlembe, da bi ob morebitnem padcu preprečili telesne poškodbe. Tako je leta [[1979]] [[Toni Yaniro]], eden najboljših ameriških plezalcev tistega časa, preplezal znamenito smer ''Grand lllusion'', ocenjeno s [[Plezalne_ocene|5.13c]], kar je bila takrat najtežja prosto preplezana smer na svetu. V [[Evropa|Evropi]] lahko imamo za očeta športnega plezanja [[Kurt Albert|Kurta Alberta]], ki si je zamislil in uveljavil oznako [[Plezanje#Smer_je_lahko_preplezana_na_večnačinov|rdeča pika in z njo označil vzpon, ki je bil od začetka do konca smeri preplezan prosto - v vodstvu in brez padca]]. Tradicijo plezanja z rdečo piko je nadaljeval »njegov učenec« in pozneje eden najboljših športnih plezalcev vseh časov, [[Wolfgang Guellich]]. V Evropi so v začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja klasične kline nadomestili svedrovci. Urejati so začeli varna naravna plezališča, namenjena izključno športnemu plezanju. Smeri so tako postajale vamejševarnejše, varovanje preprostejše, težavnostna stopnja se je zvišala, športno plezanje in zanimanje zanj pa sta se začela razvijati tako bliskovito, kot so pričakovali le redki.
V Slovenijo sta prosto plezanje prinesla [[Iztok Tomazin]] in [[Borut Bergant]]. Leta [[1978]] sta kot gosta ameriškega planinskega društva (American Alpine Club) obiskala Ameriko in se v 38 dneh, kolikor je trajal njun obisk, seznanila s takrat najboljšimi ameriškimi prostimi plezalci, s plezalno tehniko in etiko, ki ima pri prostem plezanju poseben pomen. Bergant se je pozneje posvetil zgolj alpinizmu, Tomazina pa je način razmišljanja ameriških plezalcev tako prevzel, da je zamisel o prostem plezanju širil po Sloveniji, zato ga lahko imamo za pionirja prostega plezanja pri nas. Z [[Matjaž Ivnik|Matjažem Ivnikom]] sta opravila številne prve proste ponovitve v naših Alpah. Tomazin je bil tudi prvi Slovenec, ki mu je v tistem času uspelo prosto preplezati smer, ocenjeno s VII+, danes ocenjeno celo z VIII-. Takrat so se s prostim plezanjem ukvarjali še [[Lidija Painkiher]], [[Nuša Romih]], [[Ines Božič]], [[Jelka Tajnik]], [[Željko Perko]], [[Franček Knez]], [[Janez Skok]], [[Tadej Slabe]], [[Igor Škamperle]], [[Bojan Leskovšek]], [[Rok Kolar]], [[Andrej Kokalj]], [[Srečo Rehberger]], [[Tomo Česen]] in drugi. Začeli so urejati prva [[plezališče|plezališča]] ([[Črni Kal_(plezališče)|Črni Kal]], [[Osp]], [[Dolžanova soteska]], Vipava[[Vipava_(plezališče)]] ...) in prirejati tekmovanja.
 
Prvo mednarodno tekmovanje je bilo leta [[1985]] v Bardonecchi pri [[Torino|Torinu]]. Na njem so nas zastopali [[Vili Guček]], [[Metod Škarja]] in [[Cveto Jagodic]]. Kljub ugovorom nekaterih starejših plezalcev, češ da gre za amerikanizacijo plezanja, je šlo prosto plezanje povsem svojo pot. To, da ostaja neločljiv del alpinizma, sta po neposrednem televizijskem prenosu dokazala Srečo Rehberger in Tadej Slabe, ki sta leta [[1986]] v Ospu prosto preplezala smer Goba. To je bila medijsko najodmevnejša predstavitev prostega plezanja pri nas in celo v Evropi. Prvo uradno državno prvenstvo v športnem plezanju (v takratni skupni državi Jugoslaviji), ki je bilo organizirano po pravilih [[UIAA (Mednarodne zveze planinskih in plezalnih zvez)]] in je potekalo v Sloveniji, je bilo leta [[1988]] v Ospu. Udeležilo se ga je 60 tekmovalcev. Najvišji mesti sta dosegla [[Simona Škarja]] in Vili Guček. Pozneje so se začela tekmovanja počasi umikati v pokrite dvorane, na umetne plezalne stene. Športno plezanje je postalo zanimiv, privlačen in predvsem varen šport, za katerega se je odločalo vse več mladih.
Tako so se po osamosvojitvi Slovenije navrhu najboljših slovenskih športnih plezalcev začela vrstiti povsem nova imena ([[Aljoša Grom]], [[Matej Mejovšek]], [[Jure Golob]], [[Tomaž Valjavec]], [[Luka Zazvonil]], [[Klemen Bečan]], [[Urh Čehovin]], [[Matej Sova]], [[Blaž Rant]], [[Uroš Perko]], [[Metka Lukančič]], [[Martina Čufar]], [[Natalija Gros]], [[Nastja Guzzi]], [[Maja inVidmar]], [[Katja Vidmar]], [[Saša Truden]], [[Eva Tušar]], [[Lučka Franko]], [[Katja Planinc]]...). Od predhodnikov so se razlikovali predvsem po tem, da njihova temeljna dejavnost ni bil alpinizem, temveč samo športno plezanje. Z uvedbo tekmovalnega sistema za državno prvenstvo v mlajših, srednjih in članskih kategorijah, z načrtnim delom z mladimi ter z dobro in sistematično vadbo se je začel rojevati nov rod plezalcev. Potrditev, da spada Slovenija v sam svetovni vrh športnega plezanja, je bila zmaga Martine Čufar leta 2001 v Kranju. Leta [[2002]] sta se ji z odličnim drugim in četrtim mestom pridružili še Natalija Gros in Maja Vidmar. V letu [[2003 pa]] so slovenske plezalke in plezalci z nekaj izvrstnimi uvrstitvami dokazali, da resnično spadajo v sam vrh športnega plezanja. Leto [[2004]] je bilo zaznamovano z odličnim plezanjem Natalije Gros. Leta [[2005]] je z odličnimi nastopi navdušila Maja Vidmar.
 
[[Kategorija:Šport]]
12.795

urejanj