Fanny zu Reventlow: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
{{popravi|neupoštevanje [[WP:BIO]]}}
[[Slika:Fanny_Gräfin_zu_Reventlow.jpg|thumb|upright|Fanny Gräfin zu Reventlow, Fotografie um 1900]]
'''Fanny grofica zu Reventlow''' (v času svojega življenja so bila njena dela izdana pod imenom F. grofica zu Reventlow, danes poznana pod imenom Franziska grofica zu Reventlow).* [[18. maj]] [[1871]] [[Husum]] [[Nemčija]][[26. julij]] [[1918]] [[Locarno]] [[Švica]], nemška pisateljica, slikarka in prevajalka
 
Grofica Fanny Liane Wilhelmine Sophie Auguste Adrienne grofica zu Reventlow je bila nemška pisateljica, slikarka in prevajalka, poznana kot grofica škandalov ali kot münchenska grofica münchenske boeme ter avtorica romana ''Zapisi gospoda Dames (Herrn Dames Aufzeichnungen)''.
<br />
<br />
 
 
 
Grofica Fanny Liane Wilhelmine Sophie Auguste Adrienne grofica zu Reventlow je bila nemška pisateljica, slikarka in prevajalka, poznana kot grofica škandalov ali kot münchenska grofica münchenske boeme ter avtorica romana ''Zapisi gospoda Dames'' (nem. ''Herrn Dames Aufzeichnungen)'').
 
== Življenjepis ==
Fanny Reventlow se je rodila 18. maja 1871 kot peti izmed otrok šestih pruskemu aristokratu grofu Ludwig zu Reventlowu (1824-1893) in njegovi ženi Emilie, rojeni grofici zu Rantzau (1834-1905), v gradu pred Husumom. Njen brat [[Ernst Reventlow]] (1869-1943) je bil oficir marine, pisatelj, novinar in nemško ljudski, kasnejkasneje nacionalistični politik. Družina je ohranjala stike s pisateljem [[Theodor Storm|Theodorjem Stormom]] in z družino [[Ferdinand Tönnies|Ferdinanda Tönniesa]], kasnejšega ustanovitelja sociologije v [[Nemčija|Nemčiji]]. V svoji avtobiografiji ''Ellen Olestjerne'' (1903)'' opisuje Franziska zu Reventlow svojo strogo vzgojo v »visoko hčer« ter v mlado damo, s pomočjo družine in dekliškega internata za punce, Aldenburg Magdalenenstift v [[Thüringen|Thüringenu]], iz katerega so jo zaradi neprimernega obnašanja že po prvem letu izključili. Po očetovi upokojitvi leta 1889 se je družina preselila v [[Lübeck]].
Leta 1890 je s svojo trmo prepričala starše, da so ji dovolili obiskovati Roquetteschov privatni seminar za učiteljice. Seminar je zaključila leta 1892 in s tem pridobila dovoljenje, da poučuje na visokih in srednjih dekliških šolah. Pripravništvo za plemkinje je v tem času bilo zelo neobičajno. S pomočjo svojega kroga prijateljev, ki se je združil v »Ibsen Club«, se je zgodaj seznanila z družbeno-kritično literaturo ter z zbranimi deli [[Nietzsche|Nietzscheja]].
 
Leta 1892 so njeni starši odkrili ljubezenska pisma Emanuela Fehlinga (1873-1932), zato so jo, s ciljem poboljšanja, poslali k pastorski družini na podeželju v Adelby pri [[Flensburg|Flensburgu]]. Od podeželja je leta 1893 pobegnila k znancem v [[Wandsbek]] in se s tem za vedno sprla z družino. V [[Wandsbek|Wandsbeku]] je spoznala svojega bodočega zaročenca, pripravnega sodnika Walterja Lübkeja. Lübke ji je istega leta v poletnem času financiral bivališče v [[München|Münchnu]] med časom študija slikarstva pri [[Anton Ažbe|Antonu Ažbetu]]. Fanny in Lübke sta se nato leta 1894 poročila. Poroka se je za Reventlowo izkazala kot odskočna deska v samostojno življenje. Medtem, ko je leta 1895 nadaljevala študij v [[München|Münchnu, ]], je njen zakon propadel.
Franziska zu Reventlowa je po propadlem zakonu živela samostojno boemsko življenje v [[München|Münchnu]], ki se ji je vrtelo okoli finančne krize, bolezni ter številnih splavov. Prezirala je vojsko, [[Birokracija|birokracijo]], [[Aristokracija|aristokracijo]], [[Aristokracija|materializem]] in [[Nacionalizem|nacionalistični]] duh, ki je spremljal ustanovitev nemškega cesarstva in mu je pripadal njen brat, pa tudi celotno vzgojo mladih dam v meščanski družbi.
1. Septembra 1897 se ji je rodil sin Rolf († 12. Januar 1981) v Münchnu, ime očeta nam je danes sicer znano, a ga je v času svojega življenja zavestno skrivala. Preživljala se je s prevajanjem literarnih besedil za založništvopri založniku AlbertAlbertu LangeLangu in z lastnimi prispevki za revije in dnevnike (''Die Gesellschaft'', ''Simplicissimus'', ''Neue Deutsche Rundschau'', ''Frankfurter Zeitung'', ''Münchner Neueste Nachrichten'').
Prezirala je vojsko, birokracijao, aristokracijo, materializem in nacionalistični duh, ki je spremljal ustanovitev nemškega cesarstva in mu je pripadal njen brat, pa tudi celotno vzgojo mladih dam v meščanski družbi.
Med drugim se je po nekaj učnih urah igralstva leta 1898 za kratek čas pridružila gledališču Theater pri Gärtnerplatzu (današnji mestni teater na Gärtnerplatzu) ter akademsko-dramatskem društvu mladega OttoOtta Falckenberga. Izvajala je tudi priložnostna dela, kot so prostitucija, bila je tajnica, pomožna kuharica, zavarovalna agentka, hostesa itd. Večino zaslužka, kot je v času boeme bilo značilno, zaslužila s prispevki njenih moških poznanstev.
1. Septembra 1897 se ji je rodil sin Rolf († 12. Januar 1981) v Münchnu, ime očeta nam je danes sicer znano, a ga je v času svojega življenja zavestno skrivala.
Svoje izkušnje iz [[Münchenska secesija|münchenske umetniške]] scene je uporabila pri svojem glavnem humorističnem romanu ''Zapisi gospoda Dames'' (nem. ''Herrn Dames Aufzeichnungen''). Münchenski umetniki so se imenovali krog »Kosmiker«, to so bili Karl Wolfskehl, Ludwig Klages in Alfred Schuler. Reventlowo so, zaradi njenega nezakonitega sina ter erotične svobode poimenovali »poganska Madona« in »reinkarnacija antične Hetere«.
Preživljala se je s prevajanjem literarnih besedil za založništvo Albert Lange in z lastnimi prispevki za revije in dnevnike (Die Gesellschaft, Simplicissimus, Neue Deutsche Rundschau, Frankfurter Zeitung, Münchner Neueste Nachrichten).
Bila je tudi v stiku z Oscarjem A. H. SchmitzuSchmitzem , Theodoru[[Theodor LessinguLessing|Theodorjem Lessingom]], FriedrichFriedrichom Huchem, ErichErichom MühsamuMühsamom, OskarjuOskarjem PanizzaPanizzem, [[Rainer Maria Rilke|Rainerjem Mario Rilkejem]], Marianno von Werefkin, AlexejAlexejem von Jawlenskyjem ter z drugimi predstavniki München[[Münchenska secesija|münchenske moderne]]. S svojim sinom je potovala v [[Samos]] (1900), v [[Italija|Italijo]] (1904,1907) ter na [[Krf]] (1906/1907).
Med drugim se je po nekaj učnih urah igralstva leta 1898 za kratek čas pridružila gledališču Theater pri Gärtnerplatzu (današnji mestni teater na Gärtnerplatzu) ter akademsko-dramatskem društvu mladega Otto Falckenberga. Izvajala je tudi priložnostna dela, kot so prostitucija, bila je tajnica, pomožna kuharica, zavarovalna agentka, hostesa itd. Večino zaslužka, kot je v času boeme bilo značilno, zaslužila s prispevki njenih moških poznanstev.
Leta 1910 se je iz [[München|Münchna]] preselila v [[Ascona|Ascono]], kjer so nastali njeni »münchenski romani«. Leta 1911 se je podala v površinski zakon s kurlandskim baronom Alexander von Rechenberg-Linten. Zakon je bil pogoj za svojo dediščino, a je premoženje izgubil že leta 1914 zaradi bančne krize.
Svoje izkušnje iz münchenske umetniške scene je uporabila pri svojem glavnem humorističnem romanu Zapisi gospoda Dames (Herrn Dames Aufzeichnungen). Münchenski umetniki so se imenovali krog »Kosmiker«, to so bili Karl Wolfskehl, Ludwig Klages in Alfred Schuler. Reventlowo so, zaradi njenega nezakonitega sina ter erotične svobode poimenovali »poganska Madona« in »reinkarnacija antične Hetere«.
Leta 1916 se je Fanny zu Reventlow preselila v [[Muralta|Muralto]] na jezero Maggiore. Fanny zu Reventlow je umrla 26. julija 1918, po posledicah padca s kolesom, v bolnišnici v Locarnu. Njen pogrebni govor je držal Emil Ludwig. Njen grob leži na pokopališču cerkve Santa Maria v Selvi v Locarnu.
Bila je tudi v stiku z Oscarjem A. H. Schmitzu , Theodoru Lessingu, Friedrich Huchem, Erich Mühsamu, Oskarju Panizza, Rainer Maria Rilke, Marianno von Werefkin, Alexej von Jawlenskyjem ter z drugimi predstavniki München moderne. S svojim sinom je potovala v Samos (1900), v Italijo (1904,1907) ter na Krf (1906/1907).
Leta 1910 se je iz Münchna preselila v Ascono, kjer so nastali njeni »münchenski romani«. Leta 1911 se je podala v površinski zakon s kurlandskim baronom Alexander von Rechenberg-Linten. Zakon je bil pogoj za svojo dediščino, a je premoženje izgubil že leta 1914 zaradi bančne krize.
Leta 1916 se je Fanny zu Reventlow preselila v Muralto na jezero Maggiore. Fanny zu Reventlow je umrla 26. julija 1918, po posledicah padca s kolesom, v bolnišnici v Locarnu. Njen pogrebni govor je držal Emil Ludwig. Njen grob leži na pokopališču cerkve Santa Maria v Selvi v Locarnu.
 
== Ustvarjanje ==
1.335

urejanj