Stefan Zweig: razlika med redakcijama

dodanih 189 zlogov ,  pred 9 leti
 
== Recepcija in značilnosti njegovih del ==
Predvsem Zweigova prozna dela in romaneskne biografije (''Joseph Fouché, Marie Antoinette''), imajo še danes zvest krog bralcev. Njegovo celotno delo se kaže v velikem številu novel (kot npr. ''Novela o šahu'' (''Schachnovelle''), ''Ponoreli strelec'' (nem. ''Der Amokläufer'') itdidr.), in ter v zgodbah z zgodovinsko tematiko. Tako so se znašle zgodovinske osebnosti kot so [[Lev Tolstoj]], [[Fjodor Dostojevski]], [[Napoleon Bonaparte]], [[Georg Friedrich Händel]], [[Joseph Fouché ]] ter [[Marija Antoinetta]] v Zweigovih delih kot subjektivno personalizirane zgodbe.
Če bi poskušali v Zweigovem delu najti štiri prevladujoče značilnosti, bi jih lahko verjetno opisali s pojmi kot so [[tragedija]], [[drama]], [[melanholija]] in [[resignacija]]. Skoraj vsa Zweigova dela se končajo s tragično resignacijo; glavnega akterja pri doseganju sreče, ki je videti dosegljiva, ovirajo neposredne zunanje in notranje prepreke, kar deluje še bolj tragično. Ta značilnost je še posebej prisotna v delu ''Nepotrpežljivost srca'' (nem. ''Undeguld des Herezens''), Zweigovem edinem dokončanem romanu. Za svojo značilno novelo ''Ponoreli strelec'' (''Der Amokläufer''), razpravo o strasti, je dobil navdih pri velikem vzorniku Balsacu[[Balzac|Balzacu]]. V Zweigovem dobro poznanem delu ''Novela o šahu (Schachnovelle)'' se meščanska humanost bori proti surovosti odtujenega sveta. Hladnokrven, preračunljiv, brezčuten svetovni šahovski mojster, ki ga žene samo grabežljivost, igra proti človeku, ki so ga [[Nacionalsocializem|nacionalsocialisti]] zaprli in popolnoma izolirali. Kot prvo, se človek sooči z nečloveškim sistemom ([[Nacionalsocializem|nacionalsocializmom]]), kot drugo pa opisuje Zweig trpljenje zaprtega človeka, ki nima nobene možnosti stika z zunanjim svetom. Kljub gorečemu zagovarjanju humanosti, je bil Zweig tako v svojih delih kot v svojem življenju goreč [[Pacifizem|pacifist]]. V tej vlogi je šel tako daleč, da je pisateljskemu poklicu odrekal vsako politično vlogo. Prav to stališče ga je pred drugo svetovno vojno razdvajalo in razlikovalo od drugih pisateljev v izgnanstvu (predvsem [[Heinrich Mann|Heinricha Manna]] in [[Ernst Weiss|Ernsta Weissa]]) in [[PEN- klub|PEN kluba]]. [[Thomas Mann]] je leta 1952, ob deseti obletnici Zweigove smrti, glede njegovega mirovništva izjavil: » Bili so časi, ko mi je bil njegov radikalni in brezpogojni pacifizem preprosto mučen. Zdelo se je, da je pripravljen sprejeti oblast zla, samo zato, da bi se s tem lahko izognil tistemu, kar je najbolj sovražil - vojni. Ta problem pa je nerešljiv. Od takrat, ko smo izvedeli, da tudi dobra vojna prinaša samo zlo, mislim danes drugače glede njegovega takratnega odnosa, oz. vsaj poskušam razmišljati drugače.
Tako kot je Stefan Zweig dosledno zahteval ločitev duha od politike, tako je tudi trdno zagovarjal združeno Evropo v tradiciji [[Henri Barbusses|Henrija Barbussesa]], [[Romain Rollands|Romaina Rollandsa]] in [[Emile Verhaerens|Emila Verhaerensa]].
 
== Dela ==
1.335

urejanj