22.2.1942 je v mestu Petropolis (pri [[Rio de Janeiro|Riu de Janeiru]]) Stefan Zweig naredil samomor sin temsicer tako, da je zaužil preveliko dozo [[Veronal|Veronala]]. Njegova žena mu je sledila v smrt s predoziranjem [[Morfij|morfija]]. Naslednje jutro so ju našle sobarice skupaj v postelji: njega s sklenjenimi rokami, njo stisnjeno k njemu, kot da bi oba spala. Zweigovo odločitev, da »prostovoljno in z zdravim razumom« konča svoje življenje pa niso vsi sprejeli z razumevanjem, zlasti zato, ker mu je bila - za razliko od njegovih kolegov v izgnanstvu - materialna eksistenca zagotovljena. Vendar zaradi uničenja njegove »duhovne domovine Evrope« in brezperspektivnosti življenja v izgnanstvu, Zweig ni imel nobene druge izbire, kot da konča svoje življenje. S tem je postal simbol za intelektualce v 20. stoletju. Zato so tudi v Zweigovem zadnjem domovanju v Petropolisu uredili muzej Casa Stefan Zweig, v spomin nanj in na njegovo delo.
== Recepcija in značilnosti njegovih del ==
Predvsem Zweigova prozna dela in romaneskne biografije (''Joseph Fouché, Marie Antoinette''), imajo še danes zvest krog bralcev. Njegovo celotno delo se kaže v velikem številu novel (''Novela o šahu'' (''Schachnovelle''), ''Ponoreli strelec'' (''Der Amokläufer'') itd.) in v zgodbah z zgodovinsko tematiko. Tako so se znašle zgodovinske osebnosti kot so Lev Tolstoj, Fjodor Dostojevski, Napoleon Bonaparte, Georg Friedrich Händel, Joseph Fouché ter Marija Antoinetta v Zweigovih delih kot subjektivno personalizirane zgodbe.
