Animizem: Razlika med redakcijama

Ta izrazIzraz je v smislu prisotnosti duhovne sile, ki se razlikuje od pojma [[duša|duše]] najbrž prvi uporabil nemški kemik in fiziolog [[Georg Ernst Stahl]], avtor knjige ''Theoria medica vera'' iz leta 1707. Z njim je želel opisati medicinsko stališče, po katerem procesov v organskem svetu ni mogoče objasnitipojasniti mehanično,. gledeSklepal na toje, da jeučinkuje rezultatneka duhovneduhovna silesila, ki jo je poimenoval ''anoimaanima rationis''. Z medicinskega področja so pojem prenesli v filozofijo narave in nato še na druga filozofska področja oziroma v družboslovne znanosti.

Angleški antropolog Edward Burnett Tylor je izraz vpeljal v [[antropologija|antropologijo]]<ref>Svoje izsledke je E. B. Taylor zaokrožil v knjigi »Primitive Cultures« (''Primitivne kulture'') (1871), ki so jo kasneje tiskali pod naslovom »Religion in Primitive Culture« (''Religija v primitivnih kulturah'')(Harper 1958).</ref>. Po Taylorjevem mnenju vse religije temeljijo na animizmu. Predpostavil je razvojno sosledje: animizem, [[totemizem]], [[politeizem]], [[monoteizem]]<ref>[http://hirr.hartsem.edu/ency/Tylor.htm ''Encyclopedia of Religion and Society'', biografski članek o E. B. Taylorju]</ref>. Taylorjeva teorija se v prvotni obliki ni obdržala, je pa imela velik vpliv na antropologijo in religiologijo svojega časa. Danes lahko Taylorjevo teorijo dojemamo kot evrocentrično in kolonialistično.

Animizem je značilen za lovsko-nabiralniške družbe. Elemente animizma najdemo tudi v sodobnih osrednjihmnožičnih verovanjih: v [[Šintoizem|Šintoizmušintoizmu]], [[HunduizemHinduizem|Hunduizmuhinduizmu]], [[Panteizem|Panteizmupanteizmu]], v odsevih pa tudi v Krščan ;[[Krščanstvo|krščanstvu]], zlasti pa v gibanju [[Novopoganstvo|novopoganstva]].