Odpre glavni meni

Spremembe

odstranjenih 67 zlogov, pred 7 leti
m
pravopis, pp
Kot carjevič ([[prestolonaslednik]]) je Nikolaj pridobil vojaški naziv poveljnika osebne straže. Zelo rad je imel vojsko in vedno je v sebi videl vojaka. Vojaška leta so pustila neizbrisen pečat v njegovem značaju in navadah. Tudi njegovi najboljši prijatelji so bili iz časov, ko je bil mladi [[oficir]]. To so bila tudi njegova najsrečnejša leta, ko je bil njegov oče še relativno mlad in mu ni bilo treba skrbeti za državo.
 
V času služenja vojske je spoznal tudi mlado plesalko iz cesarskega baleta, [[Matilda Kšesinska|Matildo Kšesinsko]], ki je postala njegova prva resna zveza. Toda kmalu zatem je že spoznal svojo bodočo ženo, nemko [[Aleksandra Hessenska|AleksanandroAleksandro Hessensko]] (Alix von Hesse). Uradno sta bila zaročena leta [[1893]]. Leta [[1894]] je umrl njegov oče, car [[Aleksander III. Ruski|Aleksander III.]] v carski letni rezidenci [[Livadija]] na [[Krim, Ukrajina|KrimKrimu]]u.
 
Nikolaj je menil, da ni sposoben vladati. Zavedal se je, da je naloga vladati [[Rusija|Rusiji]] večja od njegovih sposobnosti in izkušenj. A kljub temu je menil, da je božja usoda tako odločila. Njegova žena je prestopila v pravoslavno vero in si nadela ime Aleksandra Fjodorovna Romanova.
''"Nikolaj II. od svojih prednikov ni podedoval zgolj ogromnega imperija, temveč tudi revolucijo. Njegovi predniki ga niso obdarili s sposobnostjo vladati cesarstvu, niti ne s sposobnostjo vladati kateri izmed provinc ali mestu. Proti zgodovinskemu valu, ki se je z dneva v dan bolj in bolj približeval vratom njegove palače, je zadnji Romanov odgovoril z nerazumljivo brezbrižnostjo. Izgledalo je, kakor da bi med njegovo zavestjo in časom, v katerem je živel, obstajala prozorna, a povsem neprebojna stena.''
 
''Ljudje, ki so obdajali carja so se po revoluciji pogosto spominjali, da je v obdobjoih kriz in napetosti, edini ohranil mirno kri; naj si je šlo za vdajo [[Port Arthur]]ja in potopitev ladjevja pri [[Tsu-ši-mi|Tsu-šimi-ju]] ali deset let kasneje, v času umika ruske vojske iz [[Galicija|Galicije]], in dve leti zatem v zadnjih dneh pred njegovim sestopom s prestola. Kot vedno, je tudi takrat spraševal koliko verst (dolžinska mera) je prepotoval po [[Rusija|Rusiji]], se spominjal preteklih izhodov na lov, anekdot z uradnih sprejemov in se sploh zanimal za nepomembne malenkosti vsakdanjega življenja, medtem ko je nad njim bliskalo in grmelo. »Kaj je to,« je vprašal eden izmed njegovih generalov, »izjemen, skoraj nedojemljiv samonadzor, produkt vzreje, skoraj nepredstavljive vere v božjo usodo? Ali morda nezadostna zavest?« V tem vprašanju je skrita več kot polovica odgovora. Takoimenovane carjeve »vzreje«, njegove sposobnosti samonadzora v najbolj nenavadnih okoliščinah, ni mogoče razložiti zgolj kot posledico zunanjega treninga; njegovo bistvo je v notranji brezbrižnosti, duhovni revščini, šibkosti impulzov volje. Ta maska brezbrižnosti, ki so ji v določenih krogih rekli vzgoja, je bila sestavni del Nikolajeve narave že ob njegovem rojstvu."''
 
== Odnosi z Dumodumo ==
Nikolajevi odnosi z [[Dumaduma|Dumodumo]] niso bili dobri. Prva [[Duma]]duma, v kateri so imeli večino kadeti, se je z njim takoj zapletla v nesoglasja. Čeprav je imel Nikolaj v začetku dober odnos s sorazmerno liberalnim predsednikom vlade [[Sergej Witte|Sergejem Wittejem]], mu Aleksandra ni zaupala, in ko so se politične razmere pričele slabšati, je Nikolaj [[Duma|Dumo]]dumo razpustil. [[Sergej Witte|Witte]], ki ni razumel dozdevno nepremostljivih težav pri [[Reformiranjereformiranje|reformiranju]] [[Rusija|Rusije]] in monarhije je v pismu, naslovljenem na carja Nikolaja II., z dne [[14. april]]a [[1906]], odstopil, čeprav nekateri trdijo, da ga je [[car]] v to prisilil. Nikolaj je Witteja [[22. april]]a istega leta povzdignil v viteza [[Red sv. Aleksandra Nevskega|Reda sv. Aleksandra Nevskega]].
 
Ko je tudi druga [[Duma]]duma zašla v podobne težave, jo je razpustil kar sam predsednik vlade [[Peter (Pjotr) StoljipinStolipin]], ki ga je Witte opisal kot 'nazadnjaškega'. StoljipinStolipin je tudi spremenil volilne zakone, ki so prihodnjim [[Duma]]mdumam vlili nekoliko bolj konzervativno vsebino. Tako je zavladala Stranka liberalnih konzervativcev - Oktobrskaoktobrska stranka, ki jo je vodil [[Aleksander Gučkov]]. StoljipinStolipin, ki je bil spreten politik, je imel ambiciozne reformne načrte. Nižjim slojem je hotel omogočiti dostop do kreditov, s katerimi bi lahko kupili zemljo, kar bi omogočilo vzpon carju lojalnega kmečkega razreda. Njegove načrte so preprečili konzervativci na sodišču, ki so imeli več vpliva pri [[car]]jucarju. Ko je [[18. september|18. septembra]] [[1911]] v Kijevskem gledališču judovski [[študent]] [[Dimitrij Bogrov]] ubil StoljipinaStolipin, sta s [[car]]jemcarjem komaj spregovorila besedo in njegov padec je bil že dolgo pričakovan.
 
== Prva svetovna vojna ==
 
== Izgon ==
Provizorična vlada v [[Sankt Petersburg]]u, ki jo je vodil [[Aleksander Kerenski]] ([[1881]]-[[1970]]) je carja Nikolaja, njegovo ženo Aleksandro in njihove otroke najprej zadrževala na njihovem domu, v Aleksandrijski palači v [[Carsko selo|Carskem selu]], oddaljem 20 kilometrov od [[Sankt Petersburg]]a. Da bi jih odstranili od morebitnih težav in napadov, se je vlada [[Aleksander Kerenski|Kerenskega]] odločila za premestitev carske družine na vzhod, v sibirski [[Tobolsk]] avgusta [[1917]], kjer so ostali v času [[Oktobrska revolucija|Oktobrske revolucije]]. Po njej so jih premestili v [[Jekaterinburg]], ki je bil pod nadzorom [[Rdeča armada|Rdeče armade]] in [[Boljševik]]ov. Bili so zaprti v hiši nekega vaškega trgovca Ipatieva, ki jo je dal v osemdestih letih prejšnjega stoletja porušiti upravnik tamkajšnje pokrajine in kasnejši prvi ruski predsednik [[Boris Nikolajevič Jelcin]].
 
== Umor ==
19.277

urejanj