Bizantinski senat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Konfrontacija |
Zaton, palači, zaključek |
||
Vrstica 9:
V času dokončne delitve Rimskega cesarstva leta 395 so se odgovornosti ''[[pretor]]jev'' zmanjšale na izključno mestne funkcije.<ref name=bury/> Njihova edina naloga je bila nadziranje porabe denarja za prirejanje iger ali izvajanje javnih del. Zaradi upadanje ugleda tudi drugih tradicionalnih rimskih položajev, na primer ''[[tribun]]ov'', je pretorijanstvo kljub zmanjšanim pristojnostim ostalo pomemben vhod, skozi katerega so imeli aristokrati dostop bodisi do zahodnega ali vzhodnega senata. Položaj ''pretorjev'' je bil zelo drag, saj so od njih pričakovali, da bodo s svojim denarjem financirali svoje družbene obveznosti. Znano je, da si je v Vzhodnem rimskem cesarstvu finančno breme med seboj delilo samo osem pretorjev.
[[Slika:Flavius Anastasius Probus 01b.JPG|thumb|200px|right|Rimski konzul Anastazij na svojem konzulskem diptihu iz leta 517; v levi roki drži konzulsko žezlo z orlom na vrhu, v desni pa ''mappo'', kos tkanine, ki so jo spustili iz rok in s tem označili začetek dirk na hipodromu in pomeni začetek konzulske kariere]]
Pozni vzhodnorimski senat se je zelo razlikoval od republikanskega senata, ker so položaje ''[[edil]]ov'' in ''tribunov '' že dolgo pred tem ukinili, na koncu 4. stoletja pa je bilo tudi kvestorstvo tik pred tem, da izgine.<ref name=bury/> Cesar ali senat sam sta lahko izdajala odločbe, s katerimi so dodeljevali senatorske sedeže tudi tistim, ki niso bili iz senatorskih družin. Takšnim osebam so pogosto spregledali tudi dejstvo, da nimajo položaja ''pretorja'' in temu primerno velikega premoženja.
Vrstica 22 ⟶ 24:
==Konfrontacije s cesarji==
[[Slika:Revolt of the Heraclii solidus, 608 AD.jpg|thumb|right|200px|Zlati solidus s podobama obeh Heraklijev v konzulskih oblačilih, skovan leta 608 v obdobju njunega upora proti cesarju Fokasu]]
Spori senata s cesarji so se dogajali predvsem takrat, ko je senat poskušal uveljaviti svojo zakonsko pravico do imenovanja cesarjevega naslednika. Leta 457 je senat za cesarja predlagal ''magistra militum'' [[Alani|Alana]] [[Aspar]]ja, prestol pa je zasedel Asparju podrejeni tribun in senator [[Leon I.]]. Leta 532 je nekaj senatorjev podprlo [[Vstaja Nika|vstajo Nika]] proti Justinijanu I., kateremu bogati senat ni ugajal ali pa mu ni zaupal.
Po letu 541 je senat izgubil veliko svojih članov zaradi [[pandemija|pandemije]] [[kuga|kuge]] in gospodarske krize, ki je sledila. Justinijan je zasegel premoženje mnogih preostalih senatorjev. Med vladanjem uzurpatorja [[Fokas]]a je leta 608 senat v [[Kartagina|Kartagini]]za konzule razglasil Heraklija Starejšega in njegovega sina [[Heraklij]]a, ki je bil kasneje izvoljen za cesarja. Prejšnjega cesarja Fokasa je senat odstavil in aretiral.<ref> Judith Herrin. ''The Formation of Christendom''. Princeton University Press, 1987. [http://www.fordham.edu/halsall/med/herrin.html]</ref>
Ko je cesar Heraklij leta 641 umrl, je cesarstvo prepustil svojima sinovoma [[Konstantin III.|Konstantinu III.]], rojenemu v njegovem prvem zakonu, in [[Heraklon]]u iz njegovega drugega zakona. Druga Heraklijeva žena in Heraklonova mati Martina je zahtevala prestol zase, čeprav ga je verjetno hotela prepustiti svojemu sinu. Svojo zahtevo je oznanila na veliki slovesnosti na [[Konstantinoplski hipodrom|konstantinoplskem hipodromu]], na kateri je bili prisoten tudi senat, drugi visoki državni uradniki in prebivalci Konstantinopla. Senat in mestni prebivalci so ostro naspotovali Martinini zahtevi in zahtevali, da na prestol prideta oba Heraklijeva sinova. Poražena Martina se je morala umakniti v Veliko palačo. Konstantin je samo štiri mesece kasneje umrl in prestol prepustil pobratu Heraklonu kot edinemu vladarju. Po njegovi smrti so se začele širiti govorice, da ga je umorila Martina. Kmalu zatem se je začel upor, ki ga je vodil general Valentin, in Heraklon je bil prisiljen za socesarja imenovati svojega mladega nečaka in Konstantinovega sina [[Konstans II.|Konstansa II.]]. Da bi zmanjšal Konstansovo moč, je Heraklon za socesarja imenoval še svojega mlajšega brata Davida (Tiberija). Imenovanje ni zmanjšalo nezadovoljstva v senatu in med prebivalci in senat je Heraklona kmalu zatem odstavil. Odrezali so mu nos, materi Martini pa jezik in oba izgnali na [[Rodos]]. Novi cesar je postal Konstans II. pod regentstvom senata.
==Zaton==
Moč senata je postopoma usihala. Od 7. stoletja dalje je bil bolj institucija kot razred dostojanstvenikov,<ref>Gilbert Dagron, ''Emperor and Priest: The Imperial Office in Byzantium''. Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-03697-9, str. 324.</ref> ker je v zakonskih reformah cesarjev [[Bazilij I. Makedonec|Bazilija I.]] in [[Leon VI. Modri|Leona VI.]] izgubil še zadnje ostanke svoje moči. Senat sam je obdržal znaten del svojega prestiža, posebno v 11. stoletju, ko je po smrti [[Bazilij II. Bolgarokton|Bazilija II.]] prišla na oblast dvorna stranka. Po končnem zmagoslavju vojaške frakcije pri ustoličenju cesarja [[Aleksej I. Komnen|Alekseja I. Komnena]] je začel senat postajati nepomemben in senatorski naslovi so se lahko kupovali od cesarja. Zadnje znano dejanje senata je bila izvolitev cesarja [[Nikolaj Kanabos|Nikolaja Kanabosa]], ki je bila nekakšno kljubovanje cesarjema [[Izak II. Angel|Izaku II.]] in [[Aleksej IV. Angel|Alekseju IV.]] med [[Druga križarska vojna|drugo križarsko vojno]].<ref> Phillips, Jonathan. ''The Fourth Crusade and the Siege of Constantinople''. 2004. str. 222-226.</ref> Med vladanjem Paleologov je naslov senatorja še nekaj časa živel, dokler ni v krizah sredi 14. stoletja dokončno izginil.
==Palači senata==
Senat je imel v Konstantinoplu dve palači. Prva palača, [[Magnaura]], ki jo je zgradil Konstantin in obnovil Justinijan, je stala jugovzhodno od [[Augustaion]]a na današnjem Trgu svete Modrosti ([[turščina|turško]]: Aya Sofya Meydanı) in neposredni bližini Velike palače. Druga palača je stala severno od [[Konstantinov forum|Konstantinovega foruma]] tik pred mestnim obzidjem. V 6. stoletju je senat izgubil obe svoji palači in od takrat dalje zasedal v Veliki palači v Konstantinoplu.
==Sklici==
{{opombe}}
==Vir==
* Bury, J. B., ''History of the Later Roman Empire'', 1. del.
[[Kategorija:Bizantinsko cesarstvo]]
[[Kategorija:Politična telesa]]
| |||