Bizantinski senat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Včlanjevanje, pooblastila |
Konfrontacija |
||
Vrstica 20:
==Pooblastila==
Pristojnosti senata so bile omejene, vendar je lahko sprejemal resolucije (''senatus consulta''), ki jih je cesar lahko sprejel in jih objavil v obliki odredb. Senat je torej lahko predlagal državne zakone in občasno deloval kot posvetovalno telo. Nekateri državni zakoni so imeli obliko slavnostnih govorov v senatu in so se glasno prebrali pred senatorji. Zahodnorimski cesar [[Valentinijan III.]] je leta 446 oblikoval zakonodajni postopek, ki je senatu podelil pravico do sodelovanja v državni zakonodaji: senat in državni svet sta morala na skupnem srečanju razpravljati o vseh novih zakonih, preden jih je odobril cesar. Postopek je bil vključen tudi v Justinijanov zakonik, čeprav ni povsem jasno, ali so ga na Vzhodu v celoti privzeli. Cesar je lahko uporabil senat tudi kot sodišče, na katerem se je občasno sodilo za veleizdajo. Navadna kazniva dejanja je pogosto sodilo sodišče, ki so ga sestavljali mestni prefekt in pet senatorjev, izbranih z žrebanjem. Senat je vzdrževal svojo pomembnost tudi s tem, da je skupaj z vojsko uradno izbiral nove cesarje, čeprav je bilo nasledstvo v resnici skoraj vedno dedno.
==Konfrontacije s cesarji==
Spori senata s cesarji so se dogajali predvsem takrat, ko je senat poskušal uveljaviti svojo zakonsko pravico do imenovanja cesarjevega naslednika. Leta 457 je senat za cesarja predlagal ''magistra militum'' [[Alani|Alana]] [[Aspar]]ja, prestol pa je zasedel Asparju podrejeni tribun in senator [[Leon I.]]. Leta 532 je nekaj senatorjev podprlo [[Vstaja Nika|vstajo Nika]] proti Justinijanu I., kateremu bogati senat ni ugajal ali pa mu ni zaupal.
Po letu 541 je senat izgubil veliko svojih članov zaradi [[pandemija|pandemije]] [[kuga|kuge]] in gospodarske krize, ki je sledila. Justinijan je zasegel premoženje mnogih preostalih senatorjev. Med vladanjem uzurpatorja [[Fokas]]a je leta 608 senat v [[Kartagina|Kartagini]]za konzule razglasil Heraklija Starejšega in njegovega sina [[Heraklij]]a, ki je bil kasneje izvoljen za cesarja. Prejšnjega cesarja Fokasa je senat odstavil in aretiral.<ref> Judith Herrin. The Formation of Christendom. Princeton University Press, 1987. [http://www.fordham.edu/halsall/med/herrin.html]</ref>
Ko je cesar Heraklij leta 641 umrl, je cesarstvo prepustil svojima sinovoma [[Konstantin III.|Konstantinu III.]], rojenemu v njegovem prvem zakonu, in [[Heraklon]]u iz njegovega drugega zakona. Druga Heraklijeva žena in Heraklonova mati Martina je zahtevala prestol zase, čeprav ga je verjetno hotela prepustiti svojemu sinu. Svojo zahtevo je oznanila na veliki slovesnosti na [[Konstantinoplski hipodrom|konstantinoplskem hipodromu]], na kateri je bili prisoten tudi senat, drugi visoki državni uradniki in prebivalci Konstantinopla. Senat in mestni prebivalci so ostro naspotovali Martinini zahtevi in zahtevali, da na prestol prideta oba Heraklijeva sinova. Poražena Martina se je morala umakniti v Veliko palačo. Konstantin je samo štiri mesece kasneje umrl in prestol prepustil pobratu Heraklonu kot edinemu vladarju. Po njegovi smrti so se začele širiti govorice, da ga je umorila Martina. Kmalu zatem se je začel upor, ki ga je vodil general Valentin, in Heraklon je bil prisiljen za socesarja imenovati svojega mladega nečaka in Konstantinovega sina [[Konstans II.|Konstansa II.]]. Da bi zmanjšal Konstansovo moč, je Heraklon za socesarja imenoval še svojega mlajšega brata Davida (Tiberija). Imenovanje ni zmanjšalo nezadovoljstva v senatu in med prebivalci in senat je Heraklona kmalu zatem odstavil. Odrezali so mu nos, materi Martini pa jezik in oba izgnali na [[Rodos]]. Novi cesar je postal Konstans II. pod regentstvom senata.
==Sklici==
| |||