Ep o Gilgamešu: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 27:
Ep o Gilgamešu sledi starodavni vzhodnjaški herojski tradiciji, ki je po mnenju Čedomila [[Veljačić]]a, poznala dve, med seboj različni tradiciji oziroma pojmovanji herojstva.<ref>gl. Veljačić, ''Ločnice azijskih filozofij'', str. 18-23.</ref> Veljačič koncepta poimenuje, uporabljajoč [[Nietzsche]]jevo izrazoslovje, kot [[dionizično]] in [[apolinično]].<ref>Veljačić uporablja pojmovnik, ki ga je Nietzsche razložil v odnosu do starogrške tragedije, v svojem delu [[Rojstvo tragedije iz duha glasbe]]</ref> Apolinični tip herojstva, izhajajoč iz primata razuma, skladnosti, zlasti pa iz primata asketskega ideala nadčloveka, se navzen izkazuje v sposobnosti nadzora nad lastnim telesom, mislimi in nagoni, in sicer s ciljem, doseči skrajni in poslednji uvid v pravo naravo sveta in stvari.<ref>gl. Veljačić, ''Ločnice'', str.21. Tak tip herojstva je mogoče odkrivati v asketskih modrecih Vzhoda, npr. pri Budi, pri hindujskih sadhujih, menihih, puščavnikih itn.</ref> Dionizični tip herojstva, povezan z [[magija|magičnimi]] [[kult]]i, kasneje pa z vegetacijskimi [[ritual]]nimi vzorci, pa naj bi izhajal iz zunanje sprostitve telesnega, zato se izkazuje v zunanji telesni moči, ki je sposobna nadvladati okolico.
Gilgameš je na začetku predstavljen kot »dionizični« tip heroja. Primerjan je z levom, kar je tipični dionizični atribut. Z njim se spopade Engidu, ki kot popolnoma naraven človek telesa, kot divjak brez razuma izkazuje dionizično naravo. Po boju z Gilgamešem Engidu ohrani svojo dionizično plad, medtem ko se pri Gligamešu prične transformacija. Engidu deluje kot Gilgamešev ritualni dvojnik, zato nase prevzame Gilgameševo dionizično plat, v epizodi z boginjo Ištar pa tudi smrt kot posledico dionizičnega herojstva. Gilgameš
=== Mit o vesoljnem potopu ===
| |||