Penicilini: Razlika med redakcijama

Ker na obzorju še vedno ni bilo zadovoljive rešitve, so znanstveniki pričeli z iskanjem načina, da bi upočasnili izločanje penicilina iz telesa. Iskali so molekulo, ki bi se vezala na [[prenašalna beljakovina|prenašalno beljakovino]], ki je odgovorna za aktivno izločanje penicilina v seč, in bi zasedla te prenašalne beljakovine in s tem preprečila, da bi se sam penicilin izločal tako hitro. Kot primerna se je izkazala [[urikozurik|urikozurična]] učinkovina [[probenecid]]. Pri sočasni uporabi probenecida in penicilina je prvi [[kompetitivna inhibicija|kompetitivno]] zavrl izločanje penicilina in koncentracija penicilina v krvi ter čas njegovega delovanja sta se podaljšala. Uporaba probenecida je upadla, ko so razvili zmogljivejše tehnike za množično proizvodnjo penicilina ter odkrili polsintetske penicilinske učinkovine.<ref name=Silverthorn2004/> Vendar je probenecid še vedno uporabljan, in sicer pri določenih okužbah, ki zahtevajo posebej visoke krvne koncentracije penicilina.<ref name=AMH2006>{{cite book | editor=Rossi, S.| title=[[Australian Medicines Handbook]] | year=2006 | location=Adelaide | publisher=Australian Medicines Handbook | isbn=0-9757919-2-3}}</ref>

 

Ker je bil obseg okužb, ki jih je bilo možno zdraviti s prvotnimi naravnimi penicilini (zlasti penicilinom G), in zaradi sorazmerno slabega delovanja peroralno učinkovitega [[fenoksimetilpenicilin]]a (penicilina V) so raziskovalci iskali derivate penicilina, ki bi delovali na širši spekter okužb. Izolacija [[6-aminopenicilanska kislina|6-aminopenicilanske kisline]] (6-APA), ki predstalja osrednjo strukturo penicilinov, je omogočila razvoj polsinteznih penicilinov, ki so izkazovali boljše lastnosti kot naravni penicilin G (benzilpenicilin); tako so izboljšali [[biorazpoložljivost]], spekter delovanja, obstojnost in prenašanje penicilinov.