Papež Fabijan: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→‎Notranje povezave: to niso notranje povezave
Stebunik (pogovor | prispevki)
urejanje
Vrstica 65:
== Življenjepis ==
[[File:XV century Spanish panel of Saint Sebastian and Saint Fabian.jpg|thumb|left|180px|Sveti [[Fabijan]] in [[Sebastijan]] – kot mučenca ju pogostoma slikajo, častijo in omenjajo skupaj <ref>[[Španija|španski]] goblen iz [[15. stoletje|15. stoletja]]</ref>]]
 
Zgodovinar in škof [[Evzebij Cezarejski|Evzebij]] v svoji ''Cerkveni zgodovini'' poroča, kako so se po nenadni [[papež Anter|Anterovi]] smrti zbrali kristjani. Tam je bilo veliko uglednih kandidatov, od katerih so bili nekateri plemenitega rodu. Fabijan pa je v [[Rim]] prišel po naključju in je bil laik, ki je živel na svojem imetju zunaj mesta; pa ravno njemu se je med samimi volitvami spustil na glavo sijajen bel [[golob]]. To so navzoči kristjani imeli za očitno [[Bog|Božje]] znamenje in so soglasno izvolili za papeža Fabijana.<ref>Evzebij Cezarejski: ''Cerkvena zgodovina'' VI. 29</ref>
=== Čudežna izvolitev ===
Zgodovinar in škof [[Evzebij Cezarejski|Evzebij]] v svoji ''Cerkveni zgodovini'' <ref>http://people.ucalgary.ca/~vandersp/Courses/texts/eusebius/eusehe67.html#XXIX</ref> takole poroča, kako je nenavaden dogodek spremljal Fabijanovo izvolitev za papeža:
<blockquote>[[Gordijan]]u je sledil kot rimski cesar [[Maksimin]]; [[papež Poncijan|Poncijanu]], ki je bil škof [[Rim|Rimske]] cerkve skozi šest let, je sledil [[papež Anter|Anter]]. Ko je služboval šest mesecev, mu je sledil [[papež Fabijan]]. Pravijo, da je Fabijan prišel po Anterovi smrti skupaj z drugimi sorodniki z dežele po opravkih v Rim. Ko se je mudil v mestu, je bil izbran za službo po najbolj čudežnem [[Bog|Božjem]] razodetju in nebeški milosti. Ko so se vsi bratje zbrali, da bi z glasovanjem izvolili tistega, ki naj bi nasledil Antera v škofovstvu, so veljali kot kandidati v očeh mnogih nekateri priznani in častni možje; čeprav je bil navzoč tudi Fabijan, ni nanj pomislil nihče. Pripovedujejo, da se je nenadoma spustil sijajen bel [[golob]] na njegovo glavo, podobno kot se je spustil [[Sveti Duh]] nad Zveličarja v podobi goloba. Tedaj je vse ljudstvo, kakor da bi ga spodbudil Božji Duh, z vso vnemo in složno zavpilo, da je on vreden te časti. Brez odlašanja so ga sprejeli in posadili na škofovski sedež. <ref>*F. Chobot: A pápák története 43.</ref> </blockquote>
 
Razen prav proti koncu je Cerkev vseh 14 let pod papežem Fabijanom uživala mir. Prav proti koncu Fabijanovega pontifikata se je po več kot 40-letnem relativnem miru spet začelo hudo preganjanje kristjanov. Cesar [[Decij]] (249-251) je v duhu stare miselnosti branil stališče, da je rimska religija eno z božanstvom rimske države. Propadanje države naj bi zaustavili s krepitvijo stare rimske religije, kar pa se je temu upiralo je bilo treba za vsako ceno odstraniti. Decijevo preganjanje je skušalo zajeti kristjane po vsej državi. Cilj preganjalcev je bil, da bi iz kristjanov naredili odpadnike, ne pa mučence. Odlok, ki je izšel proti koncu leta [[249]] ali v januarju 250, je zahteval od vseh prebivalcev, naj časte rimske bogove in naj zato vsi opravijo javne daritve. Posebne komisije so nadzorovale darovanje in izdajale posameznikom potrdila (libelli), da so darovali. Preganjanje je kristjane presenetilo, ker so že dolgo uživali mir. Veliko jih je odpadlo. Nekateri so po zvezah dobili potrdilo, da so darovali, čeprav niso (libellatici). Mnogi so iz strahu potrosili kadilo pred maliki in pred cesarskim kipom (thurificati). Večina kristjanov je ostala zvesta in mnogo jih je pretrpelo zaplembo imetja, ječo ali smrt. Preganjanje je trajalo 15 do 16 mesecev, vendar Decij ni dosegel zaželenega uspeha. <ref>M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., 26.</ref>
=== Pokristjanjenje Galov ===
Fabijan je poslal apostole za pokristjanjenje Galov. Poslal je sedem škofov iz Rima, da bi oznanjevali evangelij: Gacijana (Gatianus) v [[Tours]], Trofima (Trophimus) v [[Arles]], Pavla v [[Narbonne]], Saturnina v [[Toulouse]], Denisa v [[Pariz]], Avstromona (Austromoine) v [[Clermont]] in svetega Marcijala (Martial) v [[Limoges]].
 
Papež Fabijan je dal prenesti relikvije mučencev [[Hipolit]]a in [[papež Poncijan|Poncijana]]a s [[Sardinija|Sardinije]] v Rim.
 
=== Določbe ===
*Fabijan je Rim razdelil na sedem okrajev in vsakemu določil po enega [[diakon]]a. Zgodovinar Evzebij iz Cezareje, ki je v letih 303-318 napisal prvo ''Cerkveno zgodovino'', navaja pismo njegovega naslednika [[papež Kornelij|Kornelija]], v katerem pravi: »V rimski Cerkvi je 46 duhovnikov, 7 diakonov, 7 subdiakonov, 42 akolitov, 52 eksorcistov, bralcev in vratarjev.« S to razdelitvijo je Fabijan položil temelje za kasnejše naslovne cerkve kardinalov.
Vrstica 77 ⟶ 83:
== Legende ==
=== Krst cesarja in njegovega sina ===
Papež Fabijan je krstil cesarja [[Filip Arabec|Filipa Arabca]] in njegovega sina istega imena; tako mu je bilo omogočeno, da konča nekatere stavbe v katakombah in uredi rimsko Cerkev; mirno je lahko v tem času zbiral podatke o mučencih pod prejšnjimi preganjanji.
 
=== Pokristjanjenje Galov ===
Fabijan je poslal apostole za pokristjanjenje Galov. Poslal je sedem škofov iz Rima, da bi oznanjevali evangelij: Gacijana (Gatianus) v [[Tours]], Trofima (Trophimus) v [[Arles]], Pavla v [[Narbonne]], Saturnina v [[Toulouse]], Denisa v [[Pariz]], Avstromona (Austromoine) v [[Clermont]] in svetega Marcijala (Martial) v [[Limoges]].
 
== Smrt in češčenje ==
Vrstica 90 ⟶ 93:
 
=== Ocena ===
NekateraNekateri poročilamenijo, kida sospada tumed zgorajlegende navedenane med legendami,le imajoporočilo svojeo zgodovinskokrstu ozadjecesarja, zlastiampak tistatudi o pokristjanjenju Galov.
 
== Viri in opombe ==