Arheologija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Engelbert (pogovor | prispevki)
Engelbert (pogovor | prispevki)
Vrstica 9:
Najprej je treba [[arheološko najdišče|najdišče]] odkriti. To je naloga [[arheološka topografija|arheološke topografije]], ki se začne z načrtnim zbiranjem podatkov o terenskih odkritjih, bodisi že objavljenih ali pa zapisanih v arhivskih dokumentih (pregled [[zemljevid]]ov za značilnimi [[ledinsko ime|ledinskimi imeni]]). Sledijo terenski pregledi, ki zbrane podatke preverijo na terenu in ob tem iščejo nove možne lokacije poselitve. Za to so potrebni različni postopki, s katerimi [[arheolog]]i včasih posegajo v zemeljske plasti, včasih pa tudi ne. Najstarejša metoda so načrtni obhodi zemljišča, anketiranje domačinov ter površinski in podpovršinski pregledi z zbiranjem in kartiranjem predmetov, ki so dokaz človekovega bivanja. V zadnjih desetletjih je arheologom v veliko pomoč [[Interdisciplinarnost|interdisciplinarno sodelovanje]] z [[Aerofotografija|aerofotografijo]], [[Meritve električne upornosti tal|meritvami električne upornosti tal]], [[Megnetnometrične preiskave|magnetometričnimi preiskavami]] in uporabo [[georadar]]ja. Pred izkopavanjem se podatki o najdišču dopolnijo s podrobno geodetsko izmero [[relief]]a. Tako zbrani podatki omogočajo kar najbolj gospodarno načrtovanje izkopavanja in so pomemben vir za dokumentiranje stanja pred posegom.
 
Izkopavanje je lahko le poskusno ali pa načrtno, s tem da so pri poskusnem izkopovalne površine manjše. Pri tem delu je treba poskrbeti za kar najboljšo [[dokumentacija|dokumentacijo]], ki pozneje omogoča rekonstrukcijo prvṻotnegaprvotnega terenskega stanja, saj vsako izkopavanje nepovratno uniči raziskovani del najdišča. Osnovni namen izkopavanja je zaslediti in dokumentirati kulturne ostanke, plasti, sledi dogajanja na zemljišču, za kar so potrebne različne tehnike, ki morajo biti prilagojenjeprilagojene posebnostim posameznih najdišč. Dokumentirane morajo biti najdiščne okoliščine vsakega najdenega predmeta, za poznejše [[labaratorijskalaboratorijska analiza|labaratorijskelaboratorijske analize]] pa je treba zbrati vzorce ostankov organskega in neorganskega izvora.
 
Pri vsem tem arheologi sodelujejo z znanstveniki številnih naravoslovnih ved. Tako na primer [[Antropologija|antropologi]] preučujejo človeške ostanke, [[Zoologija|zoologi]] živalske, [[Botanika|botaniki]] rastlinske, [[Geologija|geologi]] kamninske, [[metalurgija|metalurgi]] kovinske, [[fizika|fiziki]] določajo starost - [[datacija|datirajo]] po vsebnosti [[Radiometrično datiranje|izotopa C-14]], [[lesarstvo|lesarji]] čas rasti lesa po branikah ([[dendrokronologija]]). Število sodelujočih ved se nenehno povečuje. Arheologi so koordinatorji med njimi, pa tudi vmesni člen med [[teren]]om in [[labaratorijlaboratorij]]em. Poleg tega imajo pomemben delež v poizkopovalni obdelavi in razlagi pridobljenih podatkov.
 
Gradivo, ki ga arheolog preučuje je različno, lahko je le [[fragment]], najdiščni skupek (npr. [[grobna celota]]), [[najdišče]] ali skupek najdišč v pokrajini. Vsaka od teh oblik zahteva ustrezno metodo preučevanja.
 
Med gradivom prevladujejo [[artefakt]]i. Preden se arheolog loti njihove obravnave, morajo biti očiščeni, [[konzervstorstvokonzervacija|konzervirani]] in slikovno dokumentirani. Nato jih poskusi razvrstiti v podobnostne skupine ter ugotoviti njihovo časovno in kulturno mesto. Iz samih najdiščnih okoliščin je pogosto mogoče sestaviti relativno časovno zaporedje nastanka posameznih skupin predmetov. Za to je arheologija od geologije prevzela [[stratigrafska metoda|stratigrafsko metodo]], po kateri so različne plasti praviloma različne po nastanku in starosti, zgornje mlajše od spodnjih. Podobno velja tudi za širitev v prostoru. Pri večjih [[grobišče|grobiščih]] se na primer pogosto pokaže, da so se širila postopoma. Najdbe na začetnem predelu so torej starejše od tistih na obrobju. Absolutno postavitev v čas pa poleg že omenjenih naravoslovnih metod, omogočajo tudi časovno ozko opredeljeni predmeti (predvsem [[novec|novci]]), ki izvirajo iz območij pisnih kultur z znanimi zgodovinskimi letnicami. S tako opredeljenimi predmeti je mogoče postaviti v čas tudi njihova najdišča.
 
Šele ko arheologjia opravi vse to ogromno delo, pretvori predmete v zgodovinsko govorico in jo z drugimi zgodovinskimi vedami združi v enotno pripoved o [[preteklost]]i.