Bert Sakmann: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m dodano Kategorija:Predavatelji na Univerzi v Göttingenu z uporabo HotCat |
m pp |
||
Vrstica 14:
|ethnicity =
|field = [[elektrofiziologija]]
|work_institutions = [[Inštitut Maxa Plancka za biofizikalno kemijo]], [[Univerzitetni kolidž
|alma_mater = [[Univerza v Tübingenu]], [[Univerza v Münchnu]], [[Univerzitetni kolidž
|doctoral_advisor =
|doctoral_students =
Vrstica 32:
Odraščal je v kmečkem okolju v kraju [[Lindau]] ob [[Bodensko jezero|Bodenskem jezeru]] na [[Bavarska|Bavarskem]]. Srednjo šolo je obiskoval v Stuttgartu, kjer je razvil zanimanje za [[fizika|fiziko]]. Sprva je hotel postati [[inženir]], a je v zadnjem letniku gimnazije njegovo pozornost pritegnila [[kibernetika]] oz. možnost razlaganja bioloških sistemov v okviru inženirstva. Ker se ni mogel odločiti med fiziko in biologijo, je šel študirat [[medicina|medicino]] na [[Univerza v Tübingenu|Univerzo v Tübingenu]]. Tu se je usmeril v [[elektrofiziologija|elektrofiziologijo]], ki se mu je zdela najbližje njegovemu zanimanju. Med študijem se je izpopolnjeval na več drugih univerzah in ga končal na [[Univerza v Münchnu|Univerzi v Münchnu]], kamor je sledil takratni simpatiji in kasnejši ženi.
Po zaključku študija je postal doktorski študent pri [[Otto Creutzfeldt|Ottu Creutzfeldtu]] na [[Inštitut Kraepelin|Inštitutu Kraepelin]] v Münchnu, kjer se je ukvarjal z nevrofiziološkimi osnovami svetlobne [[Fiziološka adaptacija|adaptacije]] v [[domača mačka|mačjem]] [[oko|očesu]]. Tu je spoznal, da mora za razumevanje kompleksnih pojavov v [[osrednje živčevje|osrednjem živčjevju]] najprej razumeti mehanizme na nivoju posameznih [[nevron]]ov. Zato se je udeležil poletne šole in seminarja pri [[Bernard Katz|Bernardu Katzu]] ter se pridružil laboratoriju Dieterja Luxa na Inšitutu Maxa Plancka za psihiatrijo kot asistent. Tu je spoznal [[Erwin Neher|Erwina Neherja]], ki ga je naučil merjenja [[električni tok|električnih tokov]] skozi majhna področja [[celična membrana|celične membrane]]. Nato je leta 1971 odšel delat v Katzov laboratorij na [[Univerzitetni kolidž
V Londonu so ga pritegnila odkritja o molekularnih osnovah [[vzdražnost]]i celic in pričel se je ukvarjati z molekularnimi vidiki prenosa živčnih impulzov prek [[sinapsa|sinaps]]. Creutzfeldt mu je kmalu ponudil vodstvo lastnega laboratorija na Inštitutu Maxa Plancka za biofizikalno kemijo v [[Göttingen]]u, zato se je vrnil v Nemčijo. Tu sta v sodelovanju z Erwinom Neherjem razvila metodo meritev tokov skozi posamezne [[ionski kanalček|ionske kanalčke]] v vzdražnih celicah. Obstoj ionskih kanalčkov sta v [[1950.]] letih predpostavila [[Alan Lloyd Hodgkin|Hodgkin]] in [[Andrew Huxley|Huxley]]. Meritve Sakmanna in Neherja so pokazale, da je lahko tok bodisi nič, bodisi maksimalen, kar ustreza zaprtem oz. odprtem stanju kanalčka - to je bila neposredna eksperimentalna potrditev obstoja teh struktur. Prve meritve sta objavila leta 1976, v naslednjih letih pa sta tehniko še izpopolnila v sodelovanju z več podoktorskimi študenti. Opisala sta jo v temeljnem delu ''Single-channel Recording'' (1983).
| |||