Koncentracijsko taborišče Ljubelj: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
m (robot Spreminjanje: de:KZ Loibl)
Brez povzetka urejanja
 
Slovenska vlada je leta 1950 pustila zgraditi na mestu, kjer je bilo koncentracijsko taborišče, spomenik in razglasila ta prostor za historični spominski kraj. Trpljenje jetnikov je prikazano s kipom kiparja Borisa Kobeta. Kje je stalo južno taborišče, se še danes dobro vidi, kajti do danes so ohranjeni betonski temelji barak. Z jeklenimi ograjami zaščiten krematorij spominja na tukaj sežgane jetnike. Na Koroški strani niso ohranjeni nobeni ostanki taborišča. Samo dve spominski tablici spominjata na trpljenje jetnikov koncentracijskega taborišča.
<br />
 
:Zamaknjena vrstica
== Koncentracijsko taborišče Ljubelj - opomin zgodovine za strpno prihodnost Evrope ==
<br />
== 1. Koncentracijsko taborišče Ljubelj ==
<br />
Prelaz na Ljubelju se nahaja na nadmorski višini 1367 m. Do cerkvice sv. Ane na n.v. 1026 m se vije 13 zelo strmih serpentin, ki dosegajo tudi do 28 odstotkov naklona, kar ga uvršča med najstrmejše cestne prelaze v Evropi. Že v davni zgodovini je veljal za izredno strateško povezavo med centralno Evropo in Jadranom, saj je bil pomembna trgovska pot že iz časov antike, o čemer pričata dva rimska oltarja. Ko je Trst konec 14. stoletja prešel pod habsburško oblast, je prelaz ponovno dobil na pomenu, tako trgovskem, kot seveda tudi vojaškem.<br />
<br />
O Ljubeljskem prelazu je pisal že Janez Vajkard Valvasor v začetku 17. stoletja v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske: »Ljubelj je luknja, ki so jo napravili zgoraj na snežniku, tako, da lahko skoznjo jahaš ali pelješ.«. To »luknjo« so kasneje spremenili v usek, ob katerem so postavili dve piramidi v čast cesarju Karlu VI., ki je ob tej priložnosti čez Ljubelj potoval na Kranjsko. Promet je čez ljubeljsko sedlo potekal vse do leta 1964. Zanimivo je, da je Valvasor razmišljal tudi o gradnji predora, o čemer pravi: »Zahteval sem od njenega cesarskega veličanstva za trud in stroške večno prevoznino poleg določenega prispevka, a to se v žalostnih in kužnih dneh ni dalo doseči…«<br />
<br />
A so očitno ravno neki drugi žalostni dnevi 300 let kasneje botrovali izgradnji predora.<br />
<br />
Na Ljubelju sta od leta 1943 obstajali dve koncentracijski taborišči: južno na slovenski strani, ki je bilo zgrajeno že maja in severno na avstrijsko koroški, postavljeno oktobra. Južno taborišče je bilo večje in v bistvu centralno, ležalo pa je ob glavni cesti nedaleč pod mejnim prehodom nasproti leta 1954 postavljenega spomenika. Do izgradnje avtoceste, je bila ta pot pomembna tudi v turističnem smislu, saj pomeni ljubeljski predor eno najkrajših zvez med centralno Evropo in Jadranom.<br />
<br />
Koncentracijsko taborišče Ljubelj, katerega trpljenje ujetnikov je bila cena za gradnjo tamkajšnjega predora in nam še danes bistveno lajša pot iz Gorenjske v zamejsko Koroško, je bilo ena izmed 49 podružnic KZ Mauthausen. Namen gradnje seveda ni bil, da bi nam tunel omogočala prost prehod tako na jug, kot na sever. Nacistična vojaška mašinerija je potrebovala za oskrbovanje svoje okupatorske sile na Balkanu več kot le eno najstrmejših in ovinkastih cest v Evropi čez ljubeljski prelaz, ki je v zimskem času nemalo kdaj tudi popolnoma neprevozen. Ljubelski prelaz in železniški predor skozi Karavanke - Podrožca – Jesenice sta v tem delu Alp pomenila ozko grlo. Potrebovali so učinkovitejšo rešitev. Potrebovali so predor, in potrebovali so ga takoj. Naposled pa jim je v glavnem služil za beg. Beg Nemcev in izredno pestrega skupka kvizlingov. Beg iz razjarjenega Balkana, ki bi mnogim brez predora na Ljubelju postal tudi grob. Kakor je postal grob njihovim žrtvam. Tudi taboriščnikom, ki so zbrani iz vse Evrope, v naglo postavljenem taborišču pod vršaci Karavank pustili svoja življenja od izčrpanosti, bolezni in sadizma taboriščnega sveta, podružnice Mauthausenskega koncentracijskega taborišča.<br />
<br />
Glede na geografsko pozicijo taborišča, je temu primerno tudi ostro podnebje. Okoliške gore so namreč pokrite s snegom vse do konca maja, včasih še v juniju, nov snega pa jih znova pobeli že konec septembra. Dejstva, da so bili taboriščniki izredno slabo oblečeni, brez nogavic, da so imeli v neogrevanih barakah samo tanke odeje in si oblek niso niti smeli posušiti, kažejo da je bila pozicija ujetnikov že v osnovi izredno slaba. <br />
<br />
Interniranec Louis Breton priča o eni takšnih zim na Ljubelju:<br />
»V februarju ali marcu 1945 so bili veliki snežni viharji in temperatura se je spustila do -30 stopinj. Pokrivalo nas je ivje, kopali pa smo strelske jarke. Nekega jutra so nas nagnali precej niže od taborišča, kjer so snežni plazovi na okrog 15 metrov debelo zasuli cesto. Bilo nas je več sto in s krampi in lopatami naj bi prebili sneg, da bi tovornjaki lahko vozili. Trepetali smo od mraza. Med delom nas je prišel pogledat tudi komandnat Winkler in esesovcem ukazal, naj nas priganjajo, da bo delo hitreje potekalo. Snega pa je bilo le preveč, esesovci pa zaradi prisotnosti civilnih delavcev in inženirjev niso mogli stresati svoje jeze na nas in nas pretepati. Ker je sneg še vedno padal, so načrt spremenili, in sicer tako, da smo skozi snežno gmoto izkopali rov. Tretji dan pa je bilo tako mrzlo, da so civilisti prosili esesovce, naj nas vrnejo v taborišče. Marsikateri je imel zmrznjene roke, ušesa, lica, stopala, čeprav smo se stalno gibali, se med seboj drgnili, da bi kri bolje krožila. Zdi se mi, da so bili ti mrzli dnevi najtežji, kar smo jih preživeli na Ljubelju.« <br />
<br />
== 2. Svet imenovan Koncentracijsko taborišče ==
<br />
Takoj po prihodu v taborišče so morali novinci skozi »rites de pasage«, to je vrsto poniževalnih postopkov. Ta ceremonialna degradacija je bila del poskusa kako doseči totalen nadzor in s tem totalno napovedljivost ravnanja internirancev in učinkovit mehanizem. S slednjim je bila njihova relativno kompleksna osebnost svobodnega državljana preobražena v relativno preprosto vlogo t.i. kacetnika. Takšen sprejemni ritual bi lahko primerjali s precej učinkovito terapijo šoka.<br />
<br />
Internirancem so kmalu dali vedeti, da je v taborišču prepovedano vse, kar ni bilo dovoljeno. Dovoljeno pa ni bilo nič. Ne ker bi imela prepoved kak smisel, ampak ker je bila splošna prepoved del taboriščnega sveta. Položaj najbolje kažejo besede nekega esesovskega oficirja: »Dovoljeno je samo tisto, kar je zaukazano! Vse, kar ni zaukazano je prepovedano in bo strogo kaznovano!«<br />
<br />
Negotovost je še povečevalo dejstvo, da tudi prepovedi niso bile trajne in nespremenljive: kar je bilo včeraj ukazano, je bilo danes preklicano; kar je bilo včeraj dovoljeno, je bilo danes prepovedano.<br />
<br />
Socialna funkcija dehumanizacije internirancev je bila v razbremenjevanju občutka za odgovornost stražarjev. Za rablje je bilo olajševalna okoliščina, če njihove žrtve niso bili ljudje, ampak »živali«.<br />
<br />
Narodnost internirancev je bila precej pestra, čeprav so ves čas bili v večini Francozi, med njimi največ političnih zapornikov, pa tistih, ki so se izognili prisilnemu delu v Nemčiji ter naključno aretirani v raznih racijah. Po številu so jim sledili Poljaki, predvsem vojni ujetniki, politični zaporniki in pripadniki odpora. Njih so Nemci obravnavali slabše kot Francoze, bili pa so tu slabše organizirani in manj enotni. Zelo slabo so se izkazali tudi nekateri njihovi kapoji, zato do Poljakov drugi taboriščniki niso imeli velikega zaupanja. Treba pa je upoštevati, da so mnogi med njimi bili že prej v taboriščih, Francozi pa ne. In ker te življenje v taboriščnem svetu dodobra spremeni, se je to kazalo tudi na Ljubelju. Najbolj okrutno so esesovci postopali z ruskimi kaznjenci, večinoma vojnimi ujetniki. Bilo jih je okrog 150, vendar so jih vse iz maščevanja zaradi pobega treh Rusov in uboja enega esesovca 1. maja 1944 poslali nazaj v Mauthausen. V plinske celice. Sicer pa so bili Rusi zelo samozavestni, med seboj solidarni in do drugih precej nezaupljivi. Jugoslovanski zaporniki sicer niso bili mišljeni za delo na Ljubelju, vendar je po zaslugi jugoslovanske taboriščne organizacije za medsebojno pomoč v Mauthausnu, sem prišlo okrog 130 državljanov Jugoslavije, predvsem Slovencev, večinoma partizani in njihovi pomagači iz begunjskega zapora.<br />
<br />
Bili pa so v taborišču Ljubelj tudi Nemci. Leta 1933 so namreč po ukazu Göringa izpraznili vse zapore, kriminalce pa poslali na prisilno delo in koncentracijska taborišča. Tu so dobili v taboriščni hierarhiji višje funkcije: šefi barak, kapoji, Uberkapoji ipd. Njim ni bilo treba delati, bili so bolje oblečeni in dobivali so bistveno več hrane. Namen je bil seveda, da se vzpostavi notranji represiven sistem med samimi kaznjenci, kar je bil vrhunec taboriščnega paradoksa, ko interniranci niso bili več samo žrtve, ampak tudi rablji. Pač po načelu: »Če nočeš, da bi moral skozi dimnik, ne dovoli, da ugasne ogenj v krematoriju.«.<br />
<br />
Interniranci so bili seveda zelo različnih poklicev. Advokati, notarji, profesorji, oficirji, trgovci, kmetje, zidarji, hotelirji, študenti. Vendar je bila taboriščna klasifikacija poklicev bistveno drugačna, pač potrebam gradbišča primerna.<br />
<br />
Kot že rečeno, so bili klavrno oblečeni – hlače in jopič iz celulozne volne z modrimi pokončnimi črtami, na glavi so imeli nekakšno baretko, ki so jo morali ob srečanju z esesovci sneti. Obute so imeli lesene cokle, brez nogavic, zato so si noge povijali v cunje in papir. Pozimi so dobili še jopo in plašč, a ker to ni zadostovalo, so si pod srajce tlačili papir iz cementnih vreč, kar pa je bilo prepovedano. Cena je bila, tako kot za mnoge druge prekrške, po 25 udarcev z bikovko.<br />
<br />
Vsak kaznjenec je imel taboriščno številko, ki jo je dobil ob vpisu v evidenco taborišča Mauthausen, od koder so jih pripeljali na Ljubelj. Od tega trenutka je bil le številka, vsako jutro na apelu klican, seveda v nemščini, kar je mnogim povzročalo težave. Vsi kaznjenci so bili ostriženi na balin, pozneje pa so jim pustili približno centimeter dolge lase, toda z obvezno tri centimetre široko, do kože ostriženo progo po sredini glave, od čela do vratu. Tako se v primeru poskusa bega ne bi mogli pomešati s civilnimi delavci. Na suknjiču so imeli prišite bele trakove s številkami in barvnim trikotnokom: rdeča za politične kaznjence, črna in zelena za kriminalce, roza za homoseksualce in vijolična za jehove priče.<br />
<br />
Nemški kriminalec Max Skirde je na celovškem procesu tako opisal razmere in delovni dan v taborišču:<br />
“V začetku obstoja taborišča je unterstürmführer Ludolf vsak dan sliceval apel kapojev in pri tem ukazoval, da naj s kaznjenci ravnajo najstrožje ter da se jim ne sme dovoliti nobenih olajšav. Osebno nam je ukazal, da naj s kaznjenci postopamo grobo. V času njegovega poveljevanja, so kaznjence tako pretepali, da so bili nesposobni za delo.<br />
<br />
Končno so se inženirji firme pritožili, da so kaznjenci zaradi takega ravnanja telesno oslabeli. Zaradi tega je bil Ludolf premeščen v Mauthausen, zamenjal pa ga je Winkler. Pretepanje kaznjencev se je nadaljevalo, čeprav Winkler ni bil tako okruten. Stalno pa je veljal ukaz, da jih morajo kapoji in šefi barak pretepati. V ta namen jim je rapportführer Goggl priskrbel gumijaste cevi.<br />
<br />
Kot šef barake je bil s kaznjenci stalno skupaj in takole opisuje njihov delovni dan:<br />
ob 4.30 vstajanje, zajtrk: pol litra tople juhe brez kruha<br />
ob 6.30 odhod k predoru, delo<br />
ob 12.00 odhod v taborišče (v dvajsetih minutah)<br />
ob 12.25 kosilo: liter repne juhe, ponavadi z malo slabega krompirja<br />
ob 12.40 pohod nazaj k predoru (pozneje so hrano pošiljali k predoru)<br />
ob 13.00 nadaljevanje dela<br />
ob 18.00 marš od predora do taborišča (vsak kaznjenec je moral nesti zelo težak kamen za gradno poti v taborišču)<br />
ob 18.30 delo v taborišču: krčenje, gradnja poti, itd.<br />
Ob 20.00 večerja: 1/3 kruha, rezina mehke salame<br />
Ob 21.00 znak za nočni počitek.<br />
<br />
Vsem kapojem in šefom barak je bilo strogo zaukazano, da kaznjenci ne smejo imeti knjig, papirja in svinčnikov. Prepovedana je bila tudi vsaka vrsta iger. Bolni kaznjenci so se morali zglasiti v ambulanti. Če niso bili hudo bolni, so jih ponavadi poslali na delo. Winkler je imel navado, da je zahajal v ambulanto in iz nje pognal na delo bolnike, ne da bi zdravnik Ramsauer za to vedel.<br />
<br />
Mnogi kapoji so bili hooseksualci, občevanje je bilo zelo razširjeno in precej mladih kaznjencev se jim je vdalo, ker so jim obljubili lepše ravnanje in boljšo hrano.”<br />
<br />
Posebno poglavje je vsekakor lakota. Groza lakote pa ni toliko, kakor pravi eden izmed kacetnikov, da se počutiš šibek in nemočen, temveč v tem, da te nasiči s pohlepom in zavistjo, ti odvzame človeško dostojanstvo in bratovsko sočutje. <br />
<br />
»Najhujši zločin naših gospodarjev ni to, da nas fizično uničijo in ubijajo, ampak, da ubijajo v nas človečnost in plemenitost. Vse tisto lepo in dobro, kar nas dela ljudi. Najbolj grozen način je ubiti človeka tako, da ostane živ. Samo ne več kot človek, ampak kot zver, okrutna in pohlepna.«<br />
<br />
Lačni interniranci so lažje obvladljivi in tudi bolj podobni predstava o Untermenschih.<br />
<br />
Čeprav so bila koncentracijska taborišča koncipirana kot nekakšen narobe svet, so bili podoba tretjega rajha. Predvsem je bila elita v taboriščih (kapoji…) podobna eliti v Nemčiji. Na položaje v t.i. taboriščni samoupravi so napredovali ljudje z določeno kulturno ravnijo in podobne ideologije in prav to je krepilo animalnost in primitivnost. <br />
<br />
Taborišče Ljubelj ni bilo iztrebljevalne narave, ampak bolj delovno taborišče. Je pa bil notranji sistem identičen vsem drugim koncentracijskim taboriščem. Sicer so imeli improviziran krematorij, ki še danes stoji ob potoku na zahodni strani taborišča, vendar so večino ujetnikov namenjenih za likvidacijo pošiljali v centralo, v Mauthausen torej. Točno število internirancev, ki so umrli neposredno na Ljubelju zato ni znano, lahko pa trdimo, da je jih je bilo okrog 40.<br />
<br />
Francoski interniranec Daniel Hallant je v izjavi na sodnem procesu v Celovcu nazorno opisal življenje v taborišču Ljubelj:<br />
“3. junija 1943 smo prišli na postajo v Tržič. Tu so nas naložili na tovornjake in odpeljali proti Ljubelju. Bilo nas je 300. Po vijugasti cesti smo prišli na odrejeno mesto. Grozno! Neko taborišče, izgubljeno med visokimi planinami, obdano s smrekami in še posebno ta strašna žična ograja, esesovski stražarski stolpi, kapoji, starešine barak in psi, ki so režali na nas, da se nikamor ne pomaknemo in da čimprej poskačemo s tovornjakov.<br />
<br />
Taborišče še ni bilo gotovo. Bilo je pet barak, kuhinja, WC, ambulanta, zunaj žice pa esesovsko taborišče. Na nasrotni strani se je nahajalo taborišče planinskih orožnikov. Naše taborišče ni bilo kaj drugega kot blato in šotori, vse ostalo pa smo morali narediti sami ob pretepanju z bikovkami; to je bila kalvarija za človeška bitja.<br />
<br />
Najbolj surov dogodek, poleg toliko drugih, je bio pretepanje 14. julija 1943. To je bil dan groze. Ob sedmih zjutraj je bil apel, potem pa so nam razdelili samokolnice, lopate, rovnice, krampe, macole. Treba je bilo zgraditi in zravnati prostor za zbore (apelplac) in stopnice, kajti teren je bil nagnjen. Prisotni so bili vsi šefi barak, starešina, kapoji, rapportführer in esesovci. Nihče jim ni ušel, da ne bi dobil vsaj 10 udarcev z bikovko ali pa s kolom. Tekli smo s samokolnicami, nosili na ramenih kamenje in vse to ob stalnem pretepanju. To je trajalo do sedmih zvečer in nato smo morali še eno uro stati na apelplacu.<br />
<br />
Podobno se je dogajalo tudi ob drugih dnevih, še posebno, ko so pobegnili Rusi in pa moj tovariš Becquer.<br />
<br />
Najbolj pa smo se vsi bali, če so komu na delu zapisali številko, kajti to je pomenilo, da je dobil 25 udarcev na kraju samem in še toliko potem v taborišču. Poleg kapojev in esesovskih stražarjev je bil na delovišču še kommandoführer. Zabaval se je s tem, da je zapisoval številke in dal prišiti na jopiče strašne rdeče pike, kar je esesovcem in kapojem pomenilo, da se ta človek ne sme živ vrniti v taborišče. Ko smo po uboju prišli v taborišče, nam je kommandoführer rekel, da je bil vzrok smrti ”poskus pobega in opozorilo amaterjem”. Trupla so prinesli v taborišče in jih sežgali v tisti jami s traverzami ob taborišču. Drva in bencin so bili dovolj, da se izbriše zločin teh surovežev.<br />
<br />
Obstajala je tudi ambulanta, toda tam ni bilo veliko kaznjencev, kajti vsakogar, ki ni mogel delati, so vrnili v Mauthausen. Jaz, čeprav sem imel od udarca s puškinim kopitom vdrt prsni koš, v ambulanto nisem vstopil. Skrivaj me je zdravil neki Rus, ki je bil bolničar-maser, a tega v taborišču ni povedal…”<br />
<br />
Taborišče je torej imelo tudi medicinsko ambulanto, ki pa je bila izredno slabo opremljena, v njej pa je prakticiral dr. Ramsauer, mlad, ambiciozen in zagrizen nacist. Ponesrečencem in bolnim je le minimalno pomagal, težje primere pa je pošiljal v bolnišnico Golnik. Tu govorimo seveda samo o pacientih iz vrst stražarjev in civilnih delavcev, nikakor pa ne o taboriščnikih. Zanje je kakršna koli težja poškodba ali bolezen lahko pomenila tudi smrt, saj so jih poslali nazaj v Mauthausen, iz katerega pa ni bilo vrnitve – večino je ubila že pot v živalskih vagonih, ostale pa plinska celica. Dr. Ramsauer je bil že pred prihodom na Ljubelj znan po specifični metodi usmrtitve – injekcija bencina v srce. Na tak način je v Mauthausnu pobil 700 bolnih in onemoglih oseb, a mu za to niso nikoli sodili. V bistvu kaznjencev sploh ni imel namena zdraviti, za to niti ni imel pripomočkov in zdravil, ampak so mu služili predvsem kot pripomoček za študij anatomije, kar je tudi sam večkrat izjavil. Za smrt ni bil nikomur odgovoren, temveč je lahko pričakoval le priznanje in napredovanje.<br />
<br />
Ker so bila groba dela na predoru do novembra 1944 že zaključena, več ni bilo potrebe po tolikšnem številu taboriščnikov. Bilo jih je namreč okrog 1300. Taboriščna komanda je v soglasju s firmo Universale sklenila vrniti v Mauthausen 100 onemoglih in bolnih internirancev. Njihova usoda je bila znana – neizbežna smrt.<br />
<br />
== 3. Organiziranost taboriščnikov ==
<br />
Taboriščniki francoske nacionalnosti so se že kmalu po prihodu na Ljubelj organizirali v ilegalne politične organizacije, pri čemer so bili najbolje organizirani komunisti. Poleg delovanja na političnem področju in manjših sabotažah dela, so se udejstvovali tudi pri organizaciji »Solidarnost«, ki je pomagala slabotnim, bolnim in mladim internirancem predvsem s hrano in cigareti in jih varovala, kolikor je pač uspela, pred nečloveškimi postopki kapojev in stražarjev. Po zvezah s civilnimi delavci je bilo vodstvo organizacije stalno obveščeno o vojaškem in političnem stanju v Evropi in svetu, novice pa je širila med ujetnike in jim tako dvigala zavest in pogum ter jih utrjevalo v upanju, da bo trpljenja kmalu konec. Njihov odpor seveda ni bil močan, kljub temu pa je obstajal. Tudi Poljaki so delovali podobno, vendar v težjih razmerah, ker je bilo med njimi precej več prevarantov pa tudi pokvarjenih kapojev, bili pa so proti vsaki vrsti sabotaže, saj so se zavedali maščevalnih ukrepov.<br />
<br />
Vsi nekdanji interniranci govorijo o tesnih stikih, ki so jih vzpostavili v taborišču. V boju za obstoj posamezniki niso imeli veliko možnosti. Da bi se zoperstavili neugodnosti taboriščnega reda in življenja, so oblikovali majhne »družine«. Trije ali štirje prijatelji, člani skupine, so držali skupaj in kljubovali drugi, pomagali drug drugemu in skupaj »organizirali« stvari. »Zunaj družine je bilo treba podkupovati, znotraj sta bila ljubezen in vzajemna pomoč.« »Sploh ni dvoma, da je bilo članstvo v majhni skupini nekakšnega vzajemnega zaupanja življenjskega pomena.«<br />
<br />
Interniranci v taborišču Ljubelj dolgo niso imeli nikakršne zveze s svojimi družinami ali prijatelji. Mnoge francoske družine so bile več kot leto dni, ruske in poljske pa še dlje, brez vsakršnih informacijah o usodi svojih aretiranih ali ujetih članov. Interniranci niso smeli imeti svinčnikov in papirja. Kazen je bila tudi do 50 udarcev. Kasneje so jim dovolili pošiljati dopisnice na vsaka dva meseca, vendar z vnaprej določenim besedilom. Od začetka leta 1944 so začeli dobivati pakete od doma, predvsem tobak in hrano v konzervah. Preden pa so jih razdelili, so jih kapoji v prisotnosti esesovcev natančno pregledali, odpirali konzerve in si vzeli, kar jim je bilo po volji, ostanek pa dali naslovljencem.<br />
<br />
Prelomnica pa je bila začetek podtalnega delovanja dvajset letnega civilnega delavca Janka Tišlerja. V Francijo je od januarja do konca junija 1944 odposlal skupno 220 pisem, na njegov naslov pa je prispelo ogromno paketov za taboriščnike, ki jih je nato naskrivaj razdeljeval. To mu seveda ne bi uspelo brez pomoči zavednih sodelavcev na pošti. Poleg tega je izvajal tudi druge ilegalne dejavnosti, vzpostavljal je zveze s partizani, h katerim je kasneje tudi pobegnil, širil politično propagando in informiral ljudi o stanju na bojiščih. Vendar pa Tišlerjeva vloga sovražniku ni mogla ostati skrita in se je moral izogniti aretaciji. Po vojni se je Janko Tišler odločil zbrati vso razpoložljivo dokumentacijo, poiskati priče, nekdanje internirance, njihova pričevanja in ustvariti knjigo, vredno vsakega zgodovinarja, kar mu je tudi uspelo.<br />
<br />
Zaradi relativne majhnosti taborišča, gorskega terena, prisotnosti partizanov v okolici in dejstva, da so interniranci delali tudi izven taborišča, je bila tudi večja možnost pobegov. To v Mauthausnu praktično ni bilo mogoče. Na osnovi zbranih podatkov je na obeh straneh Ljubelja pobegnilo ali to vsaj skušalo storiti najmanj 28 ujetnikov. Vsaka takšna akcija je bila primer zase, večina na osebno pobudo, bili pa so tudi organizirani. Stalno obveščanje o prisotnosti partizanov pod Ljubeljem na koroški strani in zagotovilo, da jim bodo tamkajšnji zavedni Slovenci pomagali vzpostaviti stik z odporniškim gibanjem, je pobegle internirance prepričalo, da so se po teh navodilih tudi ravnali. Štirje, ki jim je uspelo so kasneje padli v bojnih vrstah slovenskih partizanov. Eden izmed preživelih ruskih ubežnikov, ki je konec vojne dočakal pri italijanskem odporu je o slovenskih partizanih zapisal: <br />
»Pokazali so največje junaštvo med vsemi vojskujočimi se silami proti hitlerizmu. Utrpeli so največje izgube in trpljenje. Imeli so skromne materialne možnosti. Bili so sijajni tovariši, mene osebno so sprejeli bratovsko. Moja naklonjenost, spoštovanje in bratska čustva do njih so brezmejni.«<br />
<br />
== 4. Poveljsvo taborišča Ljubelj ==
<br />
Poveljnik taborišča Ljubelj Jakob Winkler je bil, tako kot se je za poveljnike lagerjev spodobilo zelo strog človek. Večkrat je internirancem z zadovoljstvom zabrusil: »Ne pozabite, da ste poraženi. Tukaj ne poznamo močnih in slabih, temveč le delavce in mrliče!« Še nekaj dni pred razpadom je dejal: »Tisti, ki noče delati, naj to mirno pove! Ubit bo!«<br />
<br />
Večina »firerjev« v posadkah koncentracijskih taborišč, je namreč hitro naredila kariero prav zaradi sadizma do jetnikov. Preden so esesovski stražarji prevzeli vse funkcije komandanta, so morali prestati še poseben preizkus, ki so ga opravili vedno v Dachau, s čimer je bilo zagotovljeno enotno urjenje in dokaj poenoten režim. <br />
<br />
Za straženje taborišča in samega gradbišča so bili zadolženi esesovci, policisti in stražniki. Esesovci so bili po narodnosti predvsem Nemci in Avstrijci, večina starejših od 40 let, pa tudi mlajši, predvsem folksdojčerji iz Jugoslavije in drugod. Za Jugoslovanske internirance so bili slednji najnevarnejši, saj so razumeli jezik, najbolj maščevalni pa so bili do ujetih partizanov. A da ne bo pomote – med stražo so bili tudi mnogi Slovenci. Mnogi med njimi so na koncu prebegnili k partizanom in prikrili svojo zločinsko preteklost.<br />
<br />
Taboriščni režim je temeljil na grobem fizičnem nasilju in strahovanju oblastnikov nad ujetniki. Esesovec, ki so ga zalotili, da je imel stike z ujetniki, je bil najmanj degradiran ali pa celo izključen iz SS, ne glede na to ali je to storil iz kriminalnih motivov ali iz usmiljenja.<br />
<br />
V očeh internirancev, so bili vsi esesovci neinteligentni, nizke socialne in kulturne ravni in sadisti. Te karakteristike, čeprav pri nekaterih resnične, so preprosto pripisali vsem. Kajti, če bi bili tisti, o katerih so mislili slabo, inteligentni, pošteni in moralni, bi to pomenilo dodatno grožnjo za njihovo samospoštovanje. Tega niso mogli sprejeti, še posebej ker so bile zahteve esesovcev nesramne in amoralne. Tako je (kulturna) konstrukcija esesovca kot (sadistične) zveri imela posebno funkcijo za vzdrževanje samospoštovanja internirancev. Takšna stereotipna predstava pa seveda ne ustreza povsem dejanskemu stanju.<br />
<br />
== 5. Gradnja tunela ==
<br />
Gradnja tunela se začne, kot se pač začne vsak gradbeni projekt. Z vsemi pravnimi osnovami in natančno izdelanim načrtom, dogovorjenimi in predpisanimi roki med investitorjem in izvajalcem. Pogodba je vključevala seveda tudi delo internirancev iz taborišča, katerega poveljnik je bil Jakob Winkler in po kateri je bila med interniranci predviden v povprečju 60 odstoten delovni učinek, le trije pa bi naj dosegali sto odstoten. Gradbena dela je prevzela dunajska firma Universale Hoch- und Tiefbau AG, ki mimogrede še danes posluje. <br />
<br />
Najprej je bilo potrebno postaviti objekte za t.i. civilno taborišče, v katerem so bivali civilni delavci, torej mojstri, ki so bili tukaj pod večjo ali manjšo prisilo, a so bili plačani. Njihovo število se je gibalo med 700 in 900, med njimi pa je bilo večina Slovencev.<br />
<br />
Izjava ujetnika Jeana Sauvagea kaže na precejšnjo odgovornost vodstva firme Universale pri zločinih storjenih na Ljubelju:<br />
“28. oktobra 1944 sem prevzel dolžnosti v skladišču, pred tem pa sem delal v raznih skupinah in imel priložnost, da pridem v stik s predstavniki fire. Poudarjam, da ni bilo skoraj nič storjenega, kar bi izboljšalo naše strašne življenjske razmere.<br />
<br />
Delovne razmere: Za delo v predoru ni obstajal niti najmanjši varnostni sistem. Ena svetilka na 30 mož, neosvetljena in neoznačena zaporna vrata pri luknjah za vsipavanje izkopanega materiala iz zgornjega rova; vagončke so premikali skoraj brez reda in brez luči, brez zaščitnih mask za zapornike, ki so podnevi in ponoči delali v prahu in plinu, ki je nastajal ob eksplozijah min. Pri takšnem stanju se je zgodilo precejšnje število nesreč in velik del se jih je končal usodno. Vse to je bilo inženirjem, katere smo vsak dan videvali v predoru, poznano. Nikdar niso kakorkoli posredovali, da se razere izboljšajo. Kdo pa je bil še odgovoren zanje, če ne glavni inženir in njemu podrejeni?<br />
<br />
Odnosi z esesovci: Inženirji so vzdrževali odlične odnose z esesovskimi oblastmi, katerim je bilo poverjeno straženje zapornikov. Glavni inženir ni nikoli prišel v taborišče v času kosila, da bi videl, ali je hrana zadostna. Od esesovcev niso zahtevali, da nam izboljšajo razmere; tega vsaj nikdar nismo opazili.<br />
<br />
Delovna storilnost: Ne le da nam direktorji firme niso zanjšali obsega dela, teveč sta se glavna inženirja, inž. Seidenglanz in inž. Roither pogosto celo pritoževala komandantu Winklerju, da je storilnost kaznjencev premajhna. Posledica tega so bile telesne in druge kazni.<br />
<br />
Inženir Seidenglanz je celo povzročil, da je 30-članska delovna skupina morala pet ur mirno stati v sneženju z utemeljitvijo, da je bila prepočasna pri nošenju tračnic, ki so bile namenjene za transport, kot je sam rekel. To se je zgodilo malo pred konce vojne.<br />
<br />
Vsak večer je v taborišču osebno nadzoroval vrnitev delovnih skupin in pazil, da je vsak zapornik odložil kos odpadnega lesa, da ne bi kdo katerega skril v upanju, da bo zakuril in si posušil obleko, kajti esesovci zapornikom niso dali nobenega kuriva.<br />
<br />
Še več! Glavni inženir in njemu podrejeni so prepustili popolno oblast nad zaporniki, ki so delali v predoru, nekemu gospodu Ifkoviću. Ta človek, pravi mučitelj, jih je skupaj s kommandführerjem Mayerjem zalezoval s svojo divjaško pazljivostjo in jih brez razloga tepel in stalno zapisoval številke tistih, za katere je smatral, da premalo delajo. Te je potem sporočil esesovskemu komandantu, ta pa je zapornike kaznoval. Ifković je bil zadolžen tudi za nadzor mešalca betona in dobival premijo od dnevno proizvedenih ton.<br />
<br />
Inženirji firme Universale so prav toliko krivi kot esesovci in poudariti je treba, da sta glavna inženirja, Seidenglanz in Roither nosila značke nacistične stranke. Le za inženirja Filla lahko rečem, da je njegova odgovornost manjša, ker je bil vedno pošten in človeški. Njemu se ne more nič zameriti in prepričan sem, da je storil največ, kar je mogel, da olajša našo usodo; toda, ker ni imel podpore, ni mogel uspeti. Poleg tega pa je bil edini, ki je ostal pri predoru do zadnjega dne, vsi ostali so pobegnili že tri tedne pred koncem vojne.”<br />
<br />
== 6. Osvoboditev ==
<br />
V dneh po 5. maju 1945 se je proti Ljubelju poleg nemških in kvizlinških enot valila tudi velika množica civilnega kmečkega prebivalstva, ki je bilo v glavnem zapeljano od domobranske propagande, češ da partizani vsakogar ubijejo. Cesta proti Ljubelju je bila nabito polna avtomobilov, tovornjakov, konjskih in volovskih vpreg, naloženih z raznimi potrebščinami. Kolone so se počasi pomikale po strmi cesti skozi predor na Koroško.<br />
<br />
Kljub ukazu Heinricha Himmlerja, da pobijejo vse ujetnike v nemških taboriščih, poveljnik Winkler tega ni izvršil. Na dan osvoboditve je bilo na Ljubelju še 1039 internirancev. Mnogi Francozi in Poljaki so se pridružili slovenskim partizanom in organizirali brigadi »Liberte« in »Stary«, ter se izkazali v zaključnih operacijah druge svetovne vojne na naših tleh.<br />
<br />
Leta 1947 je v Celovcu potekal sodni proces proti vojnim zločincem iz taborišča Ljubelj. Kljub brutalnostim, ki so se tam dogajale, sta bila na smrt obsojena le poveljnik taborišča Jakob Winkler in Walter Brietzke, njegov namestnik. Večina obsojenih pa je zaradi zglednega vedenja prišla na prostost bistveno prej kot jim je bilo določeno na sojenju. Med njimi tudi na dosmrtno ječo obsojeni dr. Ramsauer, ki je svobodo ugledal že po 4 letih. Ali je bilo pravici s tem zadoščeno?<br />
<br />
Zahvalno pismo francoskih internirancev namenjeno prebivalcem Tržiča nazorno izpričuje vez med dvema narodoma in surov spomin, ki ju povezuje:<br />
<br />
“Prebivalstvu Tržiča!<br />
<br />
Dragi prijatelji! S tem pismom se vam iskreno zahvaljujemo za sprejeme, ki ste jih vedno pripravili francoskim izgnancem, katere so Nemci internirali na tleh vaše domovine.<br />
<br />
Ta naklonjenost je bila in ostane za nas močna moralna uteha, hkrati pa tudi materialna pomoč, katere vrednost cenimo, ker vemo za težave, ki ste jih imeli pri svoji oskrbi in oskrbi jugoslovanskih patriotov, ki ste jih podpirali.<br />
<br />
Vaša moralna in materialna solidarnost bo ostala neuničljiva vez med Francijo in Jugoslavijo, kajti bila je potrjena v zgodovinski uri, ko sta naša naroda vodila isto borbo za svojo nacionalno in socialno svobodo.<br />
<br />
Francoski domoljubi internirani v Tržiču, želimo, da se tako skovane vezi prijateljstva s prebivalstvom še bolj utrdijo. Mislimo tudi, da bi na osnovi ustvarjenih odnosov, lahko nadalje sodelovali pri reševanju problemov, ki se bodo pojavili v zvezi z ljubeljskimi in tržiškimi interniranci ob koncu njihovega ujetništva.<br />
<br />
Sprejmite, dragi prijatelji, zagotovilo naših bratskih čustev in najiskrenejših zahval. <br />
<br />
Vaši francoski rodoljubi, internirani v Tržiču”<br />
<br />
Za svet koncentracijskih taborišč lahko torej rečemo, da so se razkrile takšne človeške dimenzije in perspektive, ki so bile prej neznane.<br />
<br />
Taboriščno življenje je bila visoka šola za študij lastne duše. Tudi izredna priložnost, da so si nabrali izkušenj za poznavanje ljudi.<br />
<br />
Življenje v ekstremnih razmerah je razgalilo najslabše in najboljše človeške lastnosti. Spoznaš »kaj je človek«, saj kot pravijo je v Auschwitzu vsakdo odvrgel svojo masko.<br />
<br />
Očitno človek danes odvrača pogled, ker se boji pogledati vase. Za vsako ceno hočemo ohraniti človeka, ustvarjenega po božji podobi, namesto o človeku, kot enkratnem, neponovljivem bitju iz mesa in krvi.<br />
<br />
== 7. Literatura: ==
<br />
1. Janko Tišler: Mauthausen na Ljubelju, Celovec, Založba Drava, 1995<br />
2. Dr. Božidar Jezernik: Spol in spolnost in extremis: antropološka študija o nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Buchenwald, Mauthausen, Ravensbrück, Auschwitz 1933 – 1945, Ljubljana, Založba Borec, 1993<br />
3. Primo Levi: Potopljeni in rešeni, Ljubljana, Studia humanitatis, 2003<br />
4. Milan Fiipčič: Bili so uporni: zaprti, izgnani, ubiti, na suženjskem delu, v koncentracijskih taboriščih, Ljubljana, 2002<br />
5. Marc Hillel: V imenu rase, Ljubljana, Založba Borec, 1976<br />
6. Lucian O. Meysels: Nacional-socialize, Celovec, Mohorjeva založba, 1994<br />
7. Povijest svijeta od početka do danas, Zagreb, ITP Naprijed, 1990<br />
<br />
Projekt je finančno podprt s strani Evropa za državljane, EACEA, Europe for Citizens programme.<br />
<br />
== Glej tudi ==
* [[Ljubelj]]
10

urejanj