Terme Šmarješke Toplice: Razlika med redakcijama

Okolica Šmarjeških Toplic je bila naseljena že v prazgodovini, o čemer pričajo izkopane najdbe v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Največ gomil so našli pod ''[[Vinji Vrh|Vinjim Vrhom'']] in blizu ''[[Bela Cerkev|Bele Cerkve'']].

''Šmarješke Toplice'' so bile vse do konca [[18. stoletje|18. stoletja]] znane samo domačinom, saj niso bile urejene kot zdravilišče. Prav zato so se v ''Šmarjeških Toplicah'' kopali večinoma okoliški kmetje. Sem so včasih prihajali tudi meščani ''Novega mesta'' in lastniki bližnjih gradov.

Širši javnosti jih je prvi predstavil ''[[Franc Anton Breckerfeld'']], lastnik ''[[Stari grad|Starega gradu'']] in [[zgodovinar]], ki je na ''[[Dolenjska|Dolenjskem'']] nadaljeval ''[[Janez Vajkard Valvasor|Valvasorjevo delo'']]. ''Breckerfeld'' je napisal knjigo ''[[»Poročilo o toplicah ali Jezerske Toplice na Spodnjem Kranjskem«]]''. Takole pravi: ''»V dolini ob vznožju starograjskega gozdnatega griča Orleka, nasproti barja, blizu razvalin davno razpadlega gradu Štrlek, izvirajo iz peščene zemlje topli vrelci, katerih koristno delovanje že dolgo let služi ljudem. Izvirska voda ima zdravilno moč: razredči in pospeši krvni obtok, okrepi živce in deluje ugodno na živčne bolezni, pomaga pri ohromelosti, oteklinah, bolečih sklepih, skorbutu. Pri teh boleznih se pojavljajo večkrat tudi čudeži.«''

Od leta [[1791]] naprej se je vpisal sleherni gost kopališča, na katerega je kopanje ugodno vplivalo.

V [[19. stoletje|19. stoletju]] so bili lastniki kopališča grofje ''Margheri-Commandona'', lastniki ''Starega gradu'', ki so ob kopelih postavili leseno uto. Naslednji lastniki pa so dno kopeli obložili z lesenimi deskami. Leta [[1913]] je kopališče kupil ''[[Alojzij Zajec'']] iz ''Bele Cerkve''. Postavil je dvoje kopališč in zgornje preuredil. Leta [[1922]] je bila nad vrelcem sezidana kopališka stavba, na koncu doline pa so postavili nepokriti leseni bazen, velikosti 9 x 9 metrov. S ponovno menjavo lastnika leta [[1926]] je kopališče za tiste čase doživelo velik napredek. Odkupila ga je družina ''dr. Gregoriča'' iz ''Novega mesta''. Napeljali so vodovod in elektriko ter obnovili gostilno in mlin.

Kopališča so dobila svoja imena: ''[[Marijina kopel]] (sedanji leseni bazen)]]'', ''[[Aleksandrova kopel]] (večja zaprta kopel)]]'' in ''[[Petrova kopel]] (manjša zaprta kopel)]]''. Ob bazenih so bile kabine za goste. Leta [[1938]] preidejo toplice v roke ''dr. Šariča'', lastnikulastnika zdravilišča ''[[Terme Radenci|zdravilišča Radenci]]''. Z odkupom zemljišč je združil v celoto vso sedanjo okoliško zemljo zdravilišča. ''Dr. Šarič'' je tudi dozidal tedanjo hišo v večji gostinski objekt na mestu, kjer je še danes hotel. Med ''[[2.Druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]]'' je bila stavba razdejana. ''[[Italijani'']] so tu nameravali postaviti svojo postojanko, a jim je to uspelo le za kratek čas. Toplice so bile kmalu osvobojene.

Po 2.drugi svetovni vojni so stavbe postopoma obnavljali, zdravilišče prilagajali sodobnejšim turističnim zahtevam in sčasoma zgradili velike odprte termalne bazene. Leta 1956 so toplice postale zdravstvena ustanova kot zdravilišče. Obnovili so hotel, prenovili bazene, uredili park, okolico potoka in ostalo. Leta 1973 so skupaj z Zdraviliščem Dolenjske Toplice prešle pod okrilje Tovarne zdravil Krka. Začelo se je obdobje razvoja zdravstvene dejavnosti in njene ožje usmerjenosti po indikacijskih področjih.