Orfej in Evridika: Razlika med redakcijama

Orfej - največji grški mitični pesnik, sin [[Trakija|traškega]] kralja [[Ojager|Ojagra]] in [[muza|muze]] [[Kaliopa|Kaliope]], je bil poročen z lepo najado<ref>Najada je nimfa, ki živi v vodi. ''Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika.''</ref> [[Evridika|Evridiko]], ki jo je imel zelo rad. Nekoč jo je pičila [[kača]] in Evridika je umrla. Orfej pa njene smrti ni prenesel in je sklenil, da gre ponjo v Had. V deželi mrtvih je vladarja podzemlja - [[Perzefona|Perzefono]] in [[Had]]a - ganil s svojo glasbo. Evridiko sta mu vrnila pod pogojem, da se na poti nazajiz na svetpodzemlja ne bo ozrl. A ko sta bila z Evridiko že blizu izhoda, je Orfeja zaskrbelo, da bi Evridika opešala in se je ozrl. Tedaj pa je [[nimfa|nimfi]] spodrsnilo in Orfej jo je izgubil za vedno.

Obupani [[pevecPevec]] je zaman poskušal spet prečkati reko v podzemlje in tako sedem dni presedel pri stigijskem bregu ter se nato umaknil v planine [[Balkan]]a.

Orfej je po Evridikini izgubi igral le žalostne melodije. Nekoč so ga uzrle [[bakhantke]]<ref>Bakhantke (tudi menade) so častilke boga vina in veseljačenja [[Dioniz|Bakha]].</ref> ter, češ, da jih pevec žali, pričele vanj lučati kamenje, gorjače, grude prsti … Srdite bakhantke so tako Orfeja raztrgale. Za Orfejem je žalovalo vse živo in neživo, ki je poslušalo njegove pesmi. Reka pa je s saboseboj odnesla Orfejevo liro in glavo, ki so ju valovi naplavili na otoku [[Lesbos]]. [[Zevs]] pa je v spomin na mogočnega pevca Orfejevo liro postavil na nebesni svod.

Prva dramska upodobitev mita o Orfeju in EvridikeEvridiki je [[Ajshil]]ova [[drama]] ''Basaride'', od katere so ostli le [[fragment]]i. Orfej in Evridika se pojavita tudi v četrti knjigi [[Vergilij]]eve ''Georgike''. Tukaj pa Vergilij vpelje še lik Aristaja, zaščitnika čred in sadovnjakov, ki je s poskusom posilstva pahnil Evridiko v smrt.<ref>Evridika je namreč bežala pred Aristajem, ko jo je pičila kača in je nato umrla. Evridikine prijateljice nimfe pa so se Aristaju maščevale tako, da so nad njegove čebele poslale kugo.</ref> Najznamenitejšo mitološko različico, ki v ospredje postavi ljubezen med pevcem in nimfo, pa je zapisal rimski pesnik [[Publij Ovidij Naso]] v svojih ''[[Metamorfoze|Metamorfozah]]'' in zato iz svoje pripovedi izvzel Aristajev lik.

V [[srednji vek|srednjem veku]] so Orfeja večkrat upodobili s [[Kristus]]om (npr. v [[katakomba]]h), saj so verjeli, da Orfej napoveduje Kristusov prihod. Po [[Boetij]]u so Evridiko povezovali z nečisto in grešno [[Eva|Evo]]. Nekateri pisci so celo v Aristaju videli krepost, od katere je Evridika bežala in je bila zato tudi kaznovana s temtako, da jo je pičila kača.

[[Pedro Calderon de la Barca]] je v svoji drami ''El devino Orfeo'' predstavil Aristaja kot utelešenje [[hudič]]a, Evridika, Kristusova nevesta, pa je postala objekt satanovegaSatanovega zapeljevanja. Avtor je s tem ustvaril konflikt med Orfejem in Aristajem - med dobrim in zlim. [[Edmund Spenser]] pa je v svoji pesnitvi ''The Ruines of Time'' Evridiko označil kot deviško nevesto, ki se z Orfejem združi v nebesih.<ref>Adam, A. (2009): ''Evridika in Orfej: od zrcalne k mnogoteri ljubezni.'' Ljubljana: Sophia. Str. 30-66.</ref>

[[Rainer Maria Rilke]], eden najpomembnejših [[lirik]]ov v nemškem prostoru, je svoj cikel 55 [[sonet]]ov iz leta 1922 naslovil ''Soneti Orfeju'', leta 1191 pa je [[Guillaume Apollinaire]] izdal poezijedelo z naslovom ''Bestiaire ou Le cortège d'Orphée''.

V [[dramatika|dramatiki]] sta Orfej in Evridika sta prisotna tudi v drami ''Orfej'' iz leta 1926. Gre za delo francoskega pisca [[Jean Cocteau|Jeana Cocteauja]], ki je na Orfejevo temo posnel tudi [[film]] (1949), del [[triologija|triologije]]: ''Orphee'', ''Le testament d'Orphee'' in ''Le Sang d'un Poete.''<ref>Adam, A. (2009): ''Evridika in Orfej: od zrcalne k mnogoteri ljubezni.'' Ljubljana: Sophia. Str. 93.</ref>

VMit [[umetnost]]io jeOrfeju bilin mitEvridiki Orfejaje in Evridikebil priljubljen že v [[antika|antiki]]. Poleg uprizoritve Orfeja, ki igraje na [[lira|liro]] skuša pridobiti ljubljeno ženo, so mnogi upodobili tudi Evridiko in Orfeja na poti iz podzemlja, in sicer najpogosteje v trenutku, ko se slednji ozre za nimfo. Take podobe so krasile antične vaze, stene, bile so vklesane v kamen ipd. V začetku 4. stoletja pr. n. št. so nastale tudi mnoge vazne poslikave z Orfejevim begom pred pobesnelimi [[bakhantke|bakhantkami]].

Marcantonio Raimondi jepa takoje okrog leta 1510 vgraviral podobo Orfeja, ki pelje Evridiko iz podzemlja. Isti motiv so upodobili tudi številni drugi [[slikar]]ji, kot so: [[Domenico Campagnola]], Alessandro Varotari (Padovanino), Jacopo Vignali, [[Jean Raoux]], Jean Baptiste Camille Corot, [[Federico Cervelli]], sloviti [[Peter Paul Rubens]] in [[Giambattista Tiepolo]], ki je s podobo Orfeja in Evridike poslikal strop [[Benetke|beneške]] palače Palazzo Sandi.

Veliki italijanski kiparski mojster [[Antonio Canova]] je leta 1776 izdelal skulpturo Orfeja in Evridike, prav tako je [[bron]]asti kip pevca in njegove žene izoblikoval Jacques Zwobad. Isti motiv je uporabil tudi francoski kipar [[Auguste Rodin]],. letaLeta 1967 pa je slovenski [[kipar]] Bojan Kunaver v [[Ljubljana|Ljubljani]] razstavil svoji skulpturi ''Evridika'' ter ''Orfej in Evridika.''<ref>Kunaver, B. (1997): ''Kunaver''. Ljubljana: samozaložba.</ref>

[[Slika:Ptuj8.jpg|thumb|Orfejev spomenik na [[Ptuj]]u.]]