Anton Bezenšek: Razlika med redakcijama

Brez spremembe v velikosti ,  pred 8 leti
m
 
=== Bezenškovo ukvarjanje s [[Stenografija|stenografijo]] ===
Prvo srečanje s stenografijo je Bezenšek doživel že v petem razredu gimnazije v Celju. Na gimnaziji je nemško stenografijo po [[FrancFranz Xaver Gabelsberger|Gabelsbergerjevem]] sistemu, poučeval kot neobvezen predmet Čeh dr. Gustav Lindner, navduševal je zanjo dijake, med njimi tudi Bezenška. Že leta 1875 je Bezenšek izdal prvo stenografsko knjigo na slovanskem jugu- ''Stenografsko čitanko''. Postal je dopisni član [[Stenografsko društvo|stenografskih društev]] na Dunaju in v Toplicah na Češkem. Leta 1876 je popolnoma samostojno začel izdajati prvi strokovni časopis ''Jugoslovanski stenograf'', namenjen slovenskim in hrvaškim bralcem. Istega leta je Bezenšek potoval po Češki in Nemčiji, v Pragi je en [[semester]] poslušal predavanja iz slavistike in opravil izpit iz nemške stenografije. Tako je pridobil uradni certifikat za poučevanje tega predmeta na srednjih šolah. Med svojim bivanjem v Pragi in Dresdenu je navezal stike z znanimi nemškimi, poljskimi in češkimi stenografi, ki so vplivali na to, da je kasneje svoj prenos stenografije v slovenščino prilagodil češkemu stenografskemu sistemu. Na [[Slovenska matica|Slovensko matico]] v Ljubljani se je obrnil s predlogom da izdajo njegovo slovensko oziroma jugoslovansko stenografijo, vendar so to zaradi slabega finančnega stanja začasno odložili. Na lastne stroške je nato izdal konec septembra 1876 svojo knjigo ''Nauk o stenografiji za hrvatski in slovenski jezik''. Med slovenskimi razumniki in dijaki je knjiga našla veliko navdušencev, stenografija se je pričela širiti po slovenskih deželah. Stenografijo je Bezenšek v časopisu ''Jugoslovanski stenograf'' označil za ; tisto plemenito in vzvišeno sredstvo, ki narode zbližuje in jih druži, odpravlja razlike med [[latinica|latinico]] in [[cirilica|cirilico]]. Bil je dober slavist in poznavalec vseh jugoslovanskih jezikov in je hotel ustvariti enotno stenografijo za vse južne Slovane, vzor mu je bila češka stenografija. Po odhodu na študije v Zagreb je poleg organiziranja tečajev stenografije na Gimnaziji v Zagrebu in na Univerzi, deloval tudi kot [[stenograf]] v [[Hrvatski sabor|hrvaškem saboru]], kjer je postal celo vodja saborskega [[stenografski urad|stenografskega urada]]. Poleti leta 1879, predno je šel na počitnice domov, je prejel [[Brzojavka|brzojavko]] bolgarskega finančnega ministra Gligorija Načoviča z vabilom, naj pride v Sofijo, kjer mu nudijo mesto gimnazijskega profesorja s plačo 3000 švicarskih frankov s pogojem, da priredi stenografijo za bolgarski jezik in vzgoji stenografe za bolgarsko [[sobranje]]. Po [[rusko-turška vojna|rusko-turški vojni]] in 3. marca 1878 podpisani [[Mirovna pogodba|Mirovni pogodbi]] pri San Stefanu med Rusijo in Turčijo, je demokratična država Bolgarija šele nastajala. Odločitev za Bezenška ni bila lahka, vendar je bil prepričan [[slovanofil]], zato se je odločil da vabilo sprejme. Podpisal je pogodbo za pet let in bil prepričan da bo le začasna. Prvo predavanje o razvoju stenografije pri evroskih narodih je imel 25. septembra 1879 v prostorih [[Bolgarsko Sobranje|Bolgarskega Sobranja]] v [[Sofija|Sofiji]]. To je rojstni dan bolgarske stenografije, istega dne je tudi pričel s prvimi tečaji stenografije za Bolgare. Prvi učbenik z naslovom ''B'lgarska stenografija po sistemata na Fr.Ks. Gabelsberg'' je izdal leta 1880 in ga kasneje še popravjal ter dopolnjeval do popolnosti. Med njegovimi učenci so bili višji uradniki, častniki, duhovniki in mnogi drugi poklici. Po prvem končanem letniku šolanja je med tečajniki izbral pet najboljših in jih zaposlil kot pomožne stenografe v svojem uradu. Na klasični gimnaziji v Sofiji je postal tudi profesor [[klasični jeziki|klasičnih jezikov]] in [[nemščina|nemščine]]. Dejaven je bil tudi v družbenem življenju Sofije. Opazil je pomanjkljivo društveno življenje Bolgarov in kot dober organizator, po vzoru celjskega dijaškega društva, ustanovil prvo kulturno-prosvetno društvo ''Slavjanska beseda''. Društvo je kmalu postalo središče družabnega, prosvetnega in narodnega življenja v mestu. Živel je v hotelu, vendar se je tam počutil utesnjen, zato si je v središču Sofije ob [[Alabinska ulica|Alabinski ulici]], kupil razmeroma veliko parcelo na kateri si je sezidal vilo. Poleg vseh svojih dejavnosti je Bezenšek veliko pisal za razne slovanske časopise, postal je stalni dopisnik slovenskih- ''Slovenski narod'', hrvaških, srbskih, bolgarskih in nemškega dunajskega časopisa ''Vaterland''. Njegovi članki so bili [[objektivnost|objektivni]] in [[aktualnost|aktualni]], dajali so pregled nad političnim, gospodarskim in kulturnim položajem v takratni Bolgariji.
 
=== Nepričakovana odpoved dela v Sofiji ===
56.911

urejanj