|
== Delo==
Osrednji dogajalni prostor v Šorlijevih delih sta predvsem meščansko in vaško okolje. Osrednje prevladujoče teme so: ženske, erotika, strast. Osebe iz meščanskega okolja so pogosto uradniki, ki se zapletajo v kratke zveze s služkinjami. Poročeni moški so najpogosteje predstavljali žrtve ženske nezvestobe, doživljajo propad zakona - za kar je kriva ženska. Primer takšnih novel: ''Tolažnica'', ''Brez tragike'', ''Povest o neki drugi'', ''Barčica po morju plava'' … Moški liki so prepričani, da žensko dobro poznajo in da so poklicani, da o njej razpravljajo, jo analizirajo - postavijo si jo za eksperiment (npr. ''Brez tragike''). V ženski lahko včasih najdejo zaupnico, sicer pa je najpogosteje prevarantka. Vaškim dekletom pogosto pripisuje neumnost.
V njegovem delu lahko zasledimo motive nadpovprečnega, duševno potenciranega človeka (vpliv [[Nietzsche]]ja), narodnostnega boja ter novoromantičnega [[idealizem|idealizma]]). Za večino njegovih del je značilen [[realizem]] z elementi [[romantika|romantike]]. Slikanje življenja slovenskega meščanstva spominja na [[Fran Govekar|Frana Govekarja]] in [[Guy de Maupassant]]a. Po njem Šorli prevzema modrovanja o ženskah. Njegovi vplivi se pokažejo pri zaničljivem pogledu na meščansko žensko v meščanskih naturalističnih novelah s temo erotike, malomeščanskega zakona in ženske nezvestobe. Oba razpravljata o ženski kot o spolnem objektu, ki je daleč od razuma. Maupassanta je Šorli tudi prevajal. Izbor njegovih prevedenih novel ima naslov ''Novele'' in je izšel leta [[1909]] (novele: ''Debeluška'', ''Skrbnik'', ''Vrvica'', ''Morilec'', ''Srečanje'', ''Končano'', ''Poleno'', ''Resnična dogodba'').
Naslanjal se je tudi na filozofa [[Arthur Schopenhauer|Arthurja Schoppenhauerja]], ki je napisal spis ''Über die Weiber'', v katerem piše, da je ženska nekaj vmes med otrokom in človekom. Pravi, da je ženska že na zunaj šibka, zato ni sposobna za globlja duhovna razmišljanja. Njena naloga je razveseljevati moškega. Nagnjena je k lažem. Po Schoppenhauerju ženska v mladosti išče v moškem zgolj ljubimca, v starosti pa tolažnika.
Šorli po Nietzscheju povzema idejo o biču. V enem od poglavij ''O stari in mladi ženički'' se pripovedovalec sreča s staro, izkušeno žensko, ki mu pravi, kako se mora obnašati do ženske – ko gre k njej, mora vselej vzeti s seboj bič.
Velik vpliv na pojmovanje ženske je imela tudi knjiga [[Otto Weininger|Otta Weiningerja]] z naslovom ''Spol in značaj'' [[1903]]. Za Weiningerja ženska ni človek, ampak zgolj čutno nagonsko bitje. Knjiga je bila reakcija na [[feminizem]], ki se je v tistem času močno razvil. Kmalu po izidu knjige je Weininger naredil samomor.
Pri Šorliju najdemo tudi pisemsko novelo in okvirne novele (pripoved se želi oddaljiti od lika, je samo v okvirju). Opisoval je tudi kmečko življenje na [[Tolmin]]skem.
|
