Lojze Zupanc: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 15:
Po [[narodno osvobodilni boj | narodno osvobodilnem boju]] je pisal [[povest]]i iz kmečkega življenja in se posvečal zbiranju ter prirejanju narodopisnega gradiva. Napisal je tudi knjigo o bivanju v kočevskih zaporih (avtobiografska povest ''[[Sonce je umrlo]]'', [[1964]]).
Prvo knjigo belokrajnskih pripovedk je izdal leta [[1932]], nato pa so sledile še druge zbirke: ''[[Bili so trije velikani]] ([[1932]])'', ''[[Dedek povej]] ([[1939]])'', ''[[Svirel povodnega moža]]'' ([[1944]]), ''[[Velikan Nenasit]]'' ([[1944]]), ''[[Zaklad na Kučarju]]'' ([[1956]]), leta [[1965]] pa je [[Mladinska knjiga]] izdala izbor njegovih del z naslovom ''[[Sto belokrajnskih]]'' ([[1965]]). Drugo področje, kjer je zbral veliko [[ljudskih motivov]], je [[Savinjska dolina]]. Tu sta nastali njegovi zbirki ''[[Povodni mož v Savinji]]'' ([[1957]]) in ''[[Palček v čedri]]'' ([[1959]]). V Škofji Loki in okolici pa je zbral gradivo za knjigo ''[[Kamniti most]]'' ([[1959]]).
O začetku svojih del pripoveduje takole: »Večino svojega življenja sem preživel v različnih krajih Bele krajine. Bil sem deležen gostoljubnosti in ljubezni ljudi, ki sem jih srečeval. Mudil sem se v preprostih kmečkih domovih; ob belokrajnski črnini me je opajala govorica nepozabnih Belokrajncev; in če je vsako življenje bilo bridko, so se preprosti ljudje rajši zatekali v svet domišljije.« Zupančeve pripovedke so torej izvirne obdelave ljudskih motivov.
| |||