|
Deset let (1982-1992) je bila zaposlena v [[Mladinska knjiga|Mladinski knjigi]] ter galeriji Ars, kjer je kot samostojna galeristka soooblikovala razstavni program in skrbela za knjigarno in fotografske razstave. Od leta 1992 do leta 1999 je delala kot glavna urednica založbe [[EWO]], kjer je uredila nekaj likovnih monografij. Leta 2000 je ustanovila svojo založbo [[Arkadija]], kjer je zaposlena še danes (maj 2011).
== Vsebina nekaterih njenih del ==
; Ljubezen gre skozi želodec
Knjiga opisuje fanta Oskarja, ki je že od majhnega zelo rad jedel. Kadarkoli je šel z mamico na sprehod, je vedno vzel s seboj kaj za pod zob. Njegova želja po hrani se ni zmanjšala, niti ko je odrastel, kar pa se je poznalo na njegovem obilnem trebuščku. Starši so se zavedali, da to ni dobro za zdravje, zato sta na več načinov poskušala omejiti sinov (pre)velik apetit. Oče mu je na hladilnik prilepil sliko vzornika košarkarja, vendar ni nič zaleglo. Oskar je še naprej jedel in jedel. Nekega dne je v njihovo šolo prišlo novo dekle z imenom Mala Maja. Bila je telovadka v parterju, zato je bila drobna in majhna. Oskarju je bilo dekle zelo všeč in jo je na vse možne načine poskušal osvojiti. Pisal ji je kartice, jo vabil na rojstnodnevne zabave, a Mala Maja ga ni opazila. Nekega dne pa je Oskar zmagal na avdiciji za snemanje reklame na temo »Če mi ne bi dali jesti!«. Posnel je reklamo za sendvič in reklama je postala zelo priljubljena. Dan kasneje ga je Mala Maja poklicala in Oskar je spoznal, da pregovor njegove mame še vedno drži: »Ljubezen gre skozi želodec!«.
; Pobarvana hiša
Štiričlanska družina je živela v beli hiši sredi zelenega parka, obkrožena z beli rožami. Nekoč se je mamica spomnila, da bi lahko hišo prebarvali. In res - hiša je kmalu postala znana kot Modra hiša. Žal so jo opazili deževni oblaki, ki so mislili, da je to oblak, ki se je spustil do tal. Začeli so tekmovati z njim in deževalo jo brez prestanka. Vse naokoli so bile mlake, voda je vdirala celo v hišo. Za pomoč je družina prosila vremenarje, da so napovedali sonce. Družina je hišo pobarvala na rdeče. Čeprav je ljudem rdeča barva vlivala dobro voljo, pa so čebele mislile, da je velikanski cvet. Kmalu so imeli okrog hiše roje čebel in niti gasilci niti čebelarji jih niso mogli pregnati. Težavo je rešil mestni čarovnik. Hišo so nato prebarvali v zeleno. A tudi ta barva je prinesla težave - bila je iste barve kot trava in družina je le stežka našla vhodna vrata. Tako so raje cele dneve ostajali notri, da se ne bi slučajno izgubili. Niti poštar jih ni več našel. Družina je ugotovila, da je bilo najbolje na začetku. Tako so hišo zopet prebarvali v belo, le vrata so bila modra. Odločili so se, da barve hiše ne bodo več spreminjali.
; Babičina hiša
V knjigi Babičina hiša celotno dogajanje povezuje deklica Nina. V hiši so prebivali Nina, oče in mama, njena teta Kamila, babica ter upokojena učiteljica glasbe, ki so jo klicali Naša gospa. Hiša je skrivala polno skritih kotičkov, ki jih je Nina z veseljem odkrivala. Nina je imela mačka Filipa in zajca Zajca. Nina je bila zelo radovedna in je vedno želela vedeti vse. Zato je rada babico spraševala o starih časih, ta pa ji je z veseljem pripovedovala. Za Nino je bila babica najpametnejša in najbolj izkušena ženska. Najraje je imela njeno zbirko rut, obleke in predmete, ki jih je našla na podstrešju. Teta Kamila je bila pri osemindvajsetih letih še samska, samosvoja in brez želje po poroki, a je vseeno imela veliko snubcev. Nini je bila velika vzornica. Prišel je čas, ko je Nina morala v šolo. Takrat so nastopile tudi druge spremembe v njenem življenju: Naša gospa se je odselila, mami in oči sta začela zidati novo hišo, kamor naj bi se kmalu preselili, teta Kamila je zanosila in rodila hčerko ter se s svojim zaročencem odpravljala na pot v Dunaj. Te spremembe so Nino užalostile, vendar pa je prav skoznje odrasla in dozorela.
== Bibliografija ==
|
