|
Katerina ni bila samo preprosta obiskovalka opere, ampak se je zanimala tudi za gledališče. Njene prve gledališke igre iz leta 1772 prikazujejo in opisujejo na veder in vesel način takratno vzdušje v Rusiji. Druge igre pa, napisane med leti 1785 in 1788 so bolj lahkotnega in priložnostnega značaja; napisane so po francoskem zgledu in navdihujejo se po Shakespearju.
Po izidu leta 1790 dela Aleksandra Radishcheva z naslovom Potovanje iz Sv. Peterburga v Moskvo, ki je oznanjalo upore kmetov in sužnjev zaradi njihovega bednega in žalostnega položaja, s katerimi so ravnali kot z nekakšnim orodjem– to pa je bilo v nasprotju s stvarnostjo, ki je bila prikazana kraljici iz naselij Potemkin – ga je Katarina poslala v izgnanstvo v Sibirijo.
== Religijska opravila ==
Katarinina hvalevredna doslednost in popolna predanost ruskim političnim in družbenim zadevam sta pripomogla k zapečatenju neke vrste brezbrižnosti in oddaljenosti v odnosu do vere. Disidentom je prepovedala graditi kapele in ko se je začela francoska revolucija, je zatrla religiozno disidenstvo. Čisto politično gledano, je Katarina II izkoriščala krščanstvo v svoj prid in za blagostanje celotnega imperija, pa še predvsem v korist svoje proti-otomanske politične linije. V ta namen je postavljala kristjane pod svojim pokroviteljskim krilom in promovirala vzgajanje po turškem redu in pravilih. Postavila je tudi določene omejitve rimskim katoličanom (ukaz 15. februarja leta 1769), večinoma poljskim katoličanom, in se je poskušala odločno izpostavljati in razširiti državno kontrolo nad njimi; to pa se je zgodilo ob treh zaporednih delitvah Poljske.
Ker so po celotni Evropi preganjali in zatirali jezuite, jim je leta 1773 Katarina ponudila zatočišče in pribežališče v svoji deželi in je izkoristila to priložnost, da bi zopet imeli neko podlago za ponovno združitev Jezusove Družbe; to je uradno ime za skupnost jezuitov.
V 18. stoletju so bili jezuitski očetje številni in bogati, veljali so za Cerkveno aristokracijo; v vsej katoliški polovici Evrope so obiskovali njihove šole samo otroci uglednih družin; usmerjali so mišljenje kraljev in kraljic; imeli so svoje misije na Kitajskem in imeli so tudi glavno besedo v španskih ter portugalskih kolonijah južne Amerike. V nekaj letih pa se je ta njihova moč zrušila.
Očitali so jim, da je bila njihova morala preveč prizanesljiva, vedno pripravljena k transakcijam, nagnjena k prilagoditvam; kako je njihova nadrobna kazuistika kaj primerna, da jo grešniki obrnejo sebi v prid; kako je njihov bog slaboten in pristranski, saj podeljuje svojo milost tistim, ki ga zanjo ne prosijo in najde še v takih človeških napakah nagib za upravičenje; kako so bili preveč vezani na deve iz tega sveta, na nebesa pa so pozabljali. Čeprav so se očitki ponavljali, so bili vse bolj številčni in poudarjeni tako, da so večkrat prerasli v krvoločne boje proti jezuitom.
Katarina je razveljavila tudi nepopularni zakon College of the economy, ki je bil razglašen zato, da bi država administrirala in prosto upravljala ekleziastična ozemlja in premoženje. S tem početjem, si je Katarina pridobila naklonjenost in zvestobo prebivalstva; leta 1774 pa je razglasila dokončno sekularizacijo oziroma odvzem vseh cerkvenih posestev. Ona je namreč sledila pravoslavni obliki, s tem da je smatrala Cerkev za etično in moralno orožje države.
Čeprav Katarina ni izdala nobenega statuta, ki bi zadeval religiozno strpnost, je njena vlada sprejela neko relativno progresivno politično linijo proti ne – pravoslavnim in ne – krščanskim zadevam imperija.
Leta 1782 so razveljali dodatne davke, ki so jih morali plačevati stari verniki; leta 1786 so si Judje končno pridobili pravno enakopravnost in enakovrednost, čeprav bodo od leta 1791 imeli pravico se sklicati in “uživati” to pravico le v Pale of Settlement, se pravi le v točno določeni coni, ki jo je vlada načrtovala in osnovala kot teritorij, kjer je prosila večino Judov, naj tukaj prebiva; leta 1794 pa jim je bila naložena dvojna obdalčitev.
== Zasebno življenje ==
| 