Dimnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 16:
Dvoslojni dimniki se običajno vgrajeni kot dimovodna napeljava ali tam, kjer se dimni plini iz stavbe odvajajo pod nadtlakom.
Kurilne naprave, ki delujejo neodvisno od zraka v prostoru, so največkrat priključene na dvoslojne dimnike, pri čemer služi vmesni prostor med plaščem in notranjo cevjo kot dovodni jašek za zgorevalni zrak. Takšne dimniške sisteme imenujemo tudi LAS-dimniki.
Delovanje dimnikov
Pri zgorevanju kurilnega olja, plina, lesa ali kateregakoli drugega goriva v kotlih, pečeh, kaminih ali industrijskih napravah, se tvorijo produkti zgorevanja, ki jih imenujemo dimni plini. Ti plini se na splošno odvajajo v zunanje ozračje skozi dimnike.
Dimni plini v dimnikih so precej bolj vroči kot je zunanji zrak v okolju in imajo zaradi tega tudi precej manjšo gostoto kot zunanji zrak. To povzroči, da imajo vroči dimni plini na dnu vertikalnega stolpca (dimnika) nižji zračni tlak kot je tlak na dnu odgovarjajočega stolpca zunanjega zraka. Ta višji tlak zunaj dimnika je pogonska sila, ki premika zgorevalni zrak v kurilno napravo in tudi premika dimne pline navzgor in ven iz dimnika. To gibanje ali tok zgorevalnega zraka in dimnih plinov imenujemo naravni vlek, vlek ali dimniški efekt. Višji kot je dimnik, večji je vlek. Pri tem lahko nastane tudi nasprotni efekt: če je dimnik previsok glede na količino toplote, ki se odvaja skozi njega, se lahk dimni plini ohladijo prej, preden dosežejo vrh dimnika. To stanje lahko ima za posledico zelo slab vlek, v primeru kurišč na trdna goriva (drva), pa lahko ohlajanje dimnih plinov povzroči kondenzcijo in tvorbo smole, ki lahko zmanjša presek dimne cevi in poveča nevarnost dimniških požarov.
Načrtovanje dimnikov, da zagotovijo zadosten vlek vključuje precej vhodnih parametrov, zaradi česar se danes v ta namen uporabljajo izbirni diagrami in računalniški programi.
| |||