V njegovem času so se v Rim preselili številni gnostiki, ki so razlagali krščanstvo v nasprotju z naukom svetega pisma in cerkvenega učiteljstva. Zanje je bila značilna duhovnost, ki se je nagibala k misticizmu in je bila oddaljena od resničnega življenja. Verske skrivnosti so hoteli popolnoma razložiti. To je učil zlasti [[Valentinfilozof (filozof)|''Valentin]]'', ki se je ravno tedaj preselil iz Egipta v Rim, kjer je njegov nauk padel na plodna tla. Papež je sam naročil in odobril, da so krščanski apologeti po eni strani zavračali krivoverje, po drugi strani pa pred oblastmi branili in zagovarjali krščanstvo. Najstarejši krščanski apologet [[''Quadratus]]'' ([[''Kvadrat]]'' ali [[''Kodrat]]''), še učenec [[apostol]]ov, je svoj zagovor kristjanov izročil cesarju Hadrijanu okrog leta [[125]], ko se je ta mudil v Mali Aziji. Na Hadrijana je naslovil svoj zagovor kristjanov tudi [[''Aristid]] iz Aten''. Želela sta cesarju dokazati neoporečnost krščanskega občestva in neutemeljenost napadov na kristjane.
