Postmoderna literatura: Razlika med redakcijama

Gass, ki je prvi omenil termin metafikcija, jo opredeljuje kot prozo, ki namesto resničnega življenja preučuje samo sebe, kar pa ni nov pojav (Don Kihot, Tristram Shandy, modernisti)<ref>Andrej Blatnik: Labirinti iz papirja. Ljubljana: LUD Literatura, 1994. 32—33.</ref>
Kos trdi ameriška metafikcija se sicer navezuje na modernizem, a to počne simulacijsko oz. modernističnim prvinam jemlje vlogo neposrednega predstavljanja prave resničnosti.
Pri opredelitvi metafikcije si je moč pomagati tudi s spoznanji neliterarnih ved. Fizik Heisenberg je bil npr. zastopnik stališča, da so vse meritve nezanesljive, saj merjenje vpliva na tisto, kar merimo (efekt opazovalca, ki s svojo prisotnostjo vpliva na opazovano), zato objektivnega sveta ni mogoče opisati. Metafikcija gre v relativizaciji še dlje: po Heisenbergu sicer ni mogoče opisati narave, je pa mogoče opisati človekov od nos do nje, metafikcija pa problematizira tudi to. Kako sploh karkoli opisati, če imamo za orodje jezik? Sveta torej ni mogoče predstaviti, predstaviti je mogoče le različne diskurze.<ref>Andrej Blatnik: Labirinti iz papirja. Ljubljana: LUD Literatura, 1994</ref> Ta ponazoritev metafikcije pa je zelo blizu tudi opredelitvam postmodernizma.
 
=== Novi roman ===
28

urejanj